Muzej umetnosti v Denverju, ki ga je načrtoval Daniel Libeskind, je zares popestril središče Denverja. A kaj ko je zaradi skoraj preveč razgibane arhitekture v njem zelo malo površin, na katere je mogoče obesiti slike. Foto:
Muzej umetnosti v Denverju, ki ga je načrtoval Daniel Libeskind, je zares popestril središče Denverja. A kaj ko je zaradi skoraj preveč razgibane arhitekture v njem zelo malo površin, na katere je mogoče obesiti slike. Foto:
Škotski parlament
Zaradi slabo načrtovane konstrukcije je gradnja škotskega parlamenta požrla kar desetkrat več denarja, kot je bilo sprva predvideno. Foto: www.scottish.parliament.uk
Norman Foster: Swiss Re
Richard Rogers: novi terminal letališča Barajas

Naj vas nekoliko potolažimo. Življenje v stavbah, ki jih odlikuje odlična arhitektura, ni vedno najprijetnejše. Kot je poudaril svetovalec britanske vlade za področje oblikovanja, se uporabniki stavb, ki so avtorjem načrtov zanje prinesle Stirlingovo nagrado oziroma najvišje britansko priznanje na področju arhitekture, pogosto pritožujejo. Pri nekaterih stavbah so težave s prezračevanjem, pri številnih je razporeditev prostorov povsem nepraktična, nekatere celo zamakajo.



Nagrajene stavbe so lahko tudi mestna sramota
Arhitekturni kritiki in umetnostni zgodovinarji arhitekte obtožujejo, da so se odmaknili od realnosti. V ospredje postavljajo podobo stavbe, veliko manj pa jih zanima praktičnost objekta, čeprav je osnovno poslanstvo arhitekture ravno "oskrba" s stavbami, ki jih potrebujemo, in ne "oskrba" z umetniškimi stvaritvami. Irena Bauman, arhitektka iz Leedsa, je to usmeritev sodobnih arhitektov povzela z besedami, da je arhitekte "zapeljal" slog. Baumanova, ki so jo imenovali tudi za eno od svetovalk britanske vlade na področju arhitekture in oblikovanja, za nekatere arhitekte ne najde dobre besede: "Sramotno je, da nekatere stavbe, ki prejmejo najvišja britanska priznanja na področju arhitekture, ne služijo svojemu namenu."

Načrtovanje lastnega ugleda, šele nato pride na vrsto načrtovanje stavb
Arhitekti so precej nenavadni ljudje; ali pa se hočejo kot taki prikazati v družbi. Njihovo poslanstvo je reševanje arhitekturnih in urbanističnih problemov, a kot je povedala Baumanova, se arhitekti resničnim potrebam družbe vse premalo posvečajo. Veliko bolj jih zanima oblikovanje lastnega slovesa. Tega pa si lahko zagotovijo predvsem z načrtovanjem zares nenavadnih objektov, za katere pa vedno znova najdejo tudi naročnike. Petičneži, ki so prav tako ali pa še bolj kot arhitekti zaposleni z "izgradnjo" lastne javne podobe, rade volje odštejejo tudi več milijonov evrov za postavitev stavbe, kar jim utegne prinesti tudi naziv mecena sodobne arhitekture. To pa se ne sliši slabo. Pravzaprav se sliši tako dobro, da odtehta tudi nekoliko težav, na katere naročniki naletijo, ko želijo začeti uporabljati stavbo.

Kako biti arhitekt in biti obenem srečen
Pomanjkljivosti znamenitih stavb bo Irena Bauman razkrila naslednje leto, ko bo izšla njena knjiga How to be a Happy Architect (Kako biti srečen arhitekt), v kateri bodo besedila, ki ne prizanašajo arhitektom nekaterih večkrat nagrajenih stavb. Izid knjige bo verjetno razveselil tudi Georgea Fergussona, nekdanjega predsednika kraljevega inštituta britanskih arhitektov, ki je dejal, da bi morali žiranti, ki odločajo o dobitnikih arhitekturnih nagrad, pozorno opazovati, kako se stavbe obnesejo, ko jih ljudje začno uporabljati. Ob tem pa Fergusson ni pozabil poudariti: "To ni poziv "dolgočasnim" arhitektom. Mislim, da bi morali zgraditi še veliko več razburljivih stavb, vendar ne bi smeli nagrajevati tistih, ki se ne obnesejo, ko jih začnemo uporabljati. Stirlingova nagrada je v neki meri zares postala grafično tekmovanje čudovitih podob, ki niso nujno tudi uporabne."