Tudi najbolj bistri kitajski otroci se pisanja ne naučijo v prvem razredu. Foto: EPA
Tudi najbolj bistri kitajski otroci se pisanja ne naučijo v prvem razredu. Foto: EPA

Kitajci spretnost lepopisja še vedno cenijo kot eno največjih veščin, ki jo obvladajo le največji mojstri. Kdor zna lepo pisati ni cenjen le kot mož spretnih rok, ampak tudi kot učenjak in ohranjevalec enega najbolj prepoznavnih simbolov kitajske folklore. Umetniki pa niso le kaligrafi, nič manj spretni niso niti izdelovalci čopičev, ki poskrbijo za to, da se črnilo ne pojavi tam, kjer mora papir ostati snežno bel.












Le dlake iz volkovega, zajčjega ali kozjega kožuha zagotavljajo čisto in razločno pisavo. Foto: EPA
Nekateri prisegajo na čopiče iz prepletene volne. Foto: EPA
Bodo mladi Kitajci še premogli potrpežljivost starih izdelovalcev čopičev, ki poravnajo prav vsako dlako posebej? Foto: EPA
Tudi budistični menihi v svoji odmaknjenosti gojijo umetnost kaligrafije, zato ni presetljivo, da v njihovih samostanih najdemo orjaške posode, polne pisalnih pripomočkov. Foto: EPA
Še trenutek pred prodajo kitajski mojstri še enkrat preverijo, ali so čopiči zares brez napake. Foto: EPA
Poleg slikarstva, poezije in proze velja lepopisje na Kitajskem za visoko umetnost. Foto: EPA
Izbira pisal v kitajskih papirnicah je neizmerna. Foto: EPA
Tudi transport knjig na knjižnem sejmu v Pekingu, na katerega s sodobnimi letali pribrzijo založniki s celega sveta, poteka lepo po starem. Foto: EPA
Velike črke lahko napišeš, pravzaprav narišeš, le z velikimi čopiči. Foto: EPA