Z izjavo se je HAZU odzval na predlog, da bi bili po vstopu Hrvaške in pozneje še Srbije in Črne gore dokumenti EU-ja pisani v srbohrvaščini. HAZU je zapisal, da sta si sicer hrvaški in srbski standardni jezik izvorno blizu in da sta medsebojno razumljiva, razlikujeta pa se kulturološko in standardološko.

Razvoj jezikov je bil različen, opozarja HAZU
V izjavi so opozorili tudi na različen razvoj obeh južnoslovanskih jezikov. Člani akademije so zapisali, da hrvaški novoštokavski jezik obstaja od 18. stoletja, srbski standarni jezik pa se je hrvaškemu približal šele z reformo, ki jo je pripravil Vuk Karadžić. Pred tem je bil srbski knjižni jezik mešanica ruskoslovanskega in srbskega ljudskega jezika.

Eden od članov predsedstva HAZU-ja je izjavo že primerjal z deklaracija o imenu in položaju hrvaškega jezika v 19 hrvaških znanstvenih in kulturnih institucijah, ki je bila sprejeta leta 1967.