Na nekem šotišču so prejšnji teden izkopali zbirko cerkvenih pesmi, ki po mnenju strokovnjakov za stare rokopise datira v obdobje med 800 in 1000 let n. š. Psalter, dolg le 20 strani in vezan v usnje, je izjemno pomemben dokument irske zgodnjesrednjeveške dediščine. "Gre za zares neverjetno najdbo," je izjavil Pat Wallace, direktor Irskega nacionalnega muzeja, in dodal, da knjiga priča o bogastvu zgodnjekrščanske civilizacije na irskih tleh. Bolj kot odlomki sami naj bi bilo namreč dragoceno to, da pričajo o visoko razviti kulturi tistega časa.

Odvržen vikinški plen?
Ni še povsem znano, kako so psalmi - eden izmed njih, označen s številko 89, je še vedno berljiv - končali v močvirju, mogoče je, da so se izgubili med kakšnim vikinškim vpadom, ki v tistem času niso bili nobena redkost.

Treba bo še pošteno pljuniti v roke
Wallace je pojasnil še, da so psalter prenesli v Dublin zaradi konserviranja ter da bo preteklo še precej let in zapletenih analiz, preden ga bodo lahko razstavili za javnost. Predstavnica muzeja, Aoife Demel, zatrjuje, da že zdaj ni nobenega dvoma, da je najdba pristna, res pa je nenavadno, da se je v svojem vlažnem skrivališču tako dolgo ohranila. Zahvala gre verjetno usnju, v katerega so bile pesmi zavite.

Vzneseni Irci
Irski mediji so psalter medtem - eden izmed delavcev gradbenega podjetja je usnjeni zvitek opazil pri kolesih svojega bagra - že krstili za najpomembnejšo najdbo, kar jih je kdaj dalo kako evropsko močvirje.

Če imajo najbolj vzneseni arheologi prav, bi bila najdba lahko prav tako pomembna kot je bila tista v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so ob Mrtvem morju izkopali ene najstarejših ohranjenih bibličnih spisov.

Znana tematika
Psalm 83 (če povzamemo zelo svobodno) prosi Boga, naj se maščuje sovražnim narodom, "ki bi z obličja zemlje radi zbrisali ime Izraela". Vseh besedil - vsaka pesem ima okoli 40 verzov - arheologi verjetno nikoli ne bodo mogli razbrati.