Trg v Isfahanu, kraju, kjer predelujejo uran, velja za enega najlepših in največjih na svetu. Foto: EPA
Trg v Isfahanu, kraju, kjer predelujejo uran, velja za enega najlepših in največjih na svetu. Foto: EPA
Perzepolis, prestolnica perzijskega vladarja Dareja I. Foto: Unesco
Tudi v Bistunu, še enem mestu, ki ga najdemo na seznamu svetovne kulturne dediščine, najdemo sledi Dareja I. Mesto je bilo pomembno postajališče na poti od Perzije proti Mezopotamiji. Foto: Unesco

Vendar ne brez razloga. John Curtis je omenjeni zemljevid v svojo pisarno v britanskem muzeju obesil zato, da bi ugotovil, koliko pomembnih iranskih arhitekturnih spomenikov stoji v bližini objektov, ki bi bili tarče morebitnega ameriškega napada na Iran. Curtis se boji, da bi bile posledice napada strašne. Med drugim bi bili ogroženi čudovito mesto Isfahan, ruševine mogočne palače kralja Dareja v Perzepolisu in grobnica perzijskega vladarja Kira Velikega, čigar krsta naj bi bila iz samega zlata. Izjemen kulturnozgodovinski pomen Isfahana in Perzepolisa je prepoznal tudi Unesco, ki je mesti uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.

Mesti, kjer bogatijo uran
V Isfahanu, tretjem največjem iranskem mestu, je obrat za predelavo urana, zato naj bil še posebej "na udaru". Njegov največji "zaklad" je sicer eden največjih trgov na svetu, ki ga obdajajo monumentalne stavbe iz obdobja vladavine Safavidov, torej iz 16. in 17. stoletja. Še posebej velja omeniti mošejo šejka Lotfollaha, tako imenovano kraljevo mošejo in palačo Ali Kuapu.

Drugo najbolj ogroženo mesto je po presoji Johna Curtisa, zapisani v časopisu Guardian, Natanz, v katerem je prav tako obrat za bogatenje urana, torej obrat, nujen za proces izdelave jedrskega orožja. V mestu in njegovi okolici je več manjših svetišč, za arheologi in umetnostni zgodovinarji pa še posebej izpostavljajo grobnico šejka Abdasa Samada.

Američani so svojo naslednjo morebitno tarčo izbrali zelo ponesrečeno. Curtis namreč zagotavlja, da je redko katera dežela na svetu tako zelo bogata z arheološkimi in arhitekturnimi spomeniki kot Iran. Tudi zaradi morebitnega ameriškega vojaškega posega Curtis pravi, da je treba narediti izčrpen seznam vseh kulturnozgodovinsko zanimivih točk v državi.

John Curtis nikoli ne paničari zaman
Da Curtisova svarila niso odveč, potrjujejo nedavni dogodki. Britanski arheolog je namreč že med pripravami na ameriško invazijo v Iraku opozarjal na škodo, ki se ji v primeru vojne v Iraku skoraj ni bilo mogoče izogniti. Danes lahko potrdimo, da se Curtis ni zmotil. Ne le da so bili številni spomeniki, pričevalci o vitalni mezopotamski civilizaciji, uničeni v napadih; tudi ameriški vojaki so se izkazali za zelo "nemarne" ter preprosto neumne in nesramne. Prostodušno so "tacali" po antičnih ruševinah in se čeznje celo vozili s tanki in težkimi terenskimi vozili. Škoda? V denarju je ni mogoče izraziti.

Tako kot v Iraku tudi v Iranu nekateri zgodovinski spomeniki izvirajo še iz antičnega obdobja. Nekateri so stari celo 3.000 let. Zato je iransko arhitekturno premoženje pravzaprav s kamnom, z opeko in malto zapisana zgodovina enega izmed izvorov sodobne civilizacije.

P. B.