69-letna japonska umetnica Fudžiko Nakaja, ki je sama sebe krstila za prvo "megleno kiparko" na svetu, skuša neljubemu vremenskemu pojavu vrniti dobro ime. Doslej je nastopala že tako v parkih kot v galerijah, eno izmed njenih del pa je tudi del stalne zbirke Guggenheimovega muzeja v Bilbau. Že leta 1970 je meglo razstavila na Expu v Osaki, lani pa je na njen performans v Torontu prišlo kar 200 tisoč ljudi.

Spopad z živo silo
Nakaja na odru z razpršilci ustvarja naravno (in ne tisto koncertno), okolju prijazno meglo (oziroma, kot ona temu pravi, "ustvari primerno okolje, da se megla izrazi"). Nastajanje megle nadzoruje z odpiranjem in zapiranjem pršilcev vode, s propelerji za klimo pa uravnava hitrost njenega potovanja po prostoru. Poseben učinek imajo tudi osvetljava in temperatura sobe ter število ljudi, ki jih naenkrat spusti noter. "Spopadam se z nečim živim. Zelo je divja," pravi umetnica.

Ekscentričnost v genih
10. in 11. julija bo v spremstvu elektro-akustičnega orkestra nastopila na 23. poletnem festivalu v Tokiu. Japoncem je znan vsaj umetničin priimek - njen oče Ukičiro Nakaja je bil namreč prav tako umetnik, ki je skušal v svojem studiu delati replike posameznih snežink.

"Najbolj čudovita stvar pri megli je, da na koncu popolnoma izgine. Njena lepota živi samo v spominu, po drugi strani pa moramo stopiti vanjo, če jo hočemo zares izkusiti. Umetnost ne bi smela biti samo paša za oči, ampak tudi za dotik."