ANDREJA RIHTER, nekdanja ministrica za kulturo
Preteklo leto si bom zapomnila predvsem po tem, da je državni zbor soglasno sprejel Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo, poudarila pa bi tudi uspešne predstavitve slovenskih umetnikov v tujini.
Za leto 2005 pa nam vsem želim predvsem miru in strpnosti.

MITJA ROTOVNIK, direktor Cankarjevega doma
Leto 2004 je najbolj seveda zaznamovalo polnopravno članstvo Slovenije v Evropski uniji, nato pozitivni in negativni učinki globalizacije; med negativnimi zagotovo vedno hujše onasneževanje Zemlje, njeno pregrevanje, dalje izjemno nizka ekološka zavest Slovencev, nič kaj spodbudno pa ni bilo stanje glede afirmacije slovenske kulture in umetnosti po svetu.
Zelo veliko se govori o identitetnih razsežnostih slovenstva, vendar na žalost z nacional(istič)nim, vase obrnjenim predznakom, ne pa v svet obrnjenim kulturnem pozicioniranju, ki bi bil samozavesten in seveda finančno primerno podprt. Ne morem se znebiti občutka, da smo prekleto samozadovoljni s seboj, provincialni, drobnjakarski in da se težko lotevamo velikih idej, velikih projektov in odmevnih podvigov.
Kaj bo prineslo leto 2005? Ne vem, pričakujem ugodno gospodarsko rast in vedno bolj kakovostno socialno državo.

Na področju, kjer delam, pa bo Cankarjev dom skupaj z ljubljansko opero že januarja razveselil operno občinstvo s svetovno premiero Renskih nimf, neznane opere J. Offenbacha, sam ali s partnerji bo pripravil čudovite festivale – o japonski umetnosti, o sodobni gledališki umetnosti (Exodos in Gibanica), o džezu, filmu (LIFFe), o dokumentarnem filmu, v juliju pa – spet skupaj z ljubljansko opero in baletom pripravljamo – prvi operno-baletni festival, kjer sta nastop obljubila naša svetovno uveljavljena umetnika Marjana Lipovšek in Janez Lotrič. V številnih abonmajih in glasbenih ciklih bo tudi vrsta izjemnih umetniških dogodkov; med njimi gostovanje baleta iz Monte Carla, londonskih filharmonikov, najboljše španske plesalke flamenca Sare Banash, gledališčnikov Lepaga in Fabra, avstralskih Tap dogs, kanadskega cirkusa Eloize, slovite pevke Ute Lemper, morda spet pride tudi Ivo Pogorelić …

NATAŠA TIČ RALIJAN, igralka
Moje leto 2004 je najbolj zaznamoval lik Ane Lize v oddaji Spet doma, ki sva ga ustvarila skupaj z možem Gašperjem. Vesela sem, da sem lahko z Ano Lizo dokazala, da je lahko tudi ženska zelo dober komik. Izpostavila pa bi tudi Ježkovo nagrado, ki sem je bila zelo vesela, saj mi pomeni samo še dodatno potrditev, da delam dobro.
V naslednjem letu upam, da bom naredila spet kaj dobrega, predvsem pa da bom imela malo več časa za svoja sinova.

JANI VIRK, urednik kulturno-umetniškega programa TV Slovenija
Leto 2004 je zaznamovalo dejstvo, da smo po vstopu v skupnost evropskih držav in kultur ugotovili, da smo bili v tej evropski kulturi prisotni že skozi dolga stoletja, kar je v našem pozabljivem kulturnem spominu obudila razstava štirih rokopisov v NUK-u.
Za slovensko kulturo je bilo to leto leto izgub, saj so umrli trije veliki avtorji naše literature - Rudi Šeligo, Lojze Kovačič in Janez Menart. Imeli smo dobro gledališko
sezono, nekaj sijajnih likovnih razstav, slabšo filmsko sezono in nekaj odličnih televizijskih filmov (Delo osvobaja, Želim vse, Jasnovidka). Na področju glasbe se je ponovno potrdila visoka vrednost slovenskih glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev; v arhitekturi so se zaiskrile dobre polemike okrog gradnje kompleksa na območju sedanjega Kolizeja, ki so aktualizirale razmišljanja o razmerju med kozmopolitskim zamahom in tradicionalističnim odnosom do okolja.
V letu 2005 pričakujem več kulture v vseh micelijih družbe in boljšo zavest, da nam samo izvirna kultura lahko da svež in prepoznaven slog.
Lep pozdrav in dobro leto 2005!

VITA MAVRIČ, umetniški vodja Café Teatra
Ob iztekajočem se letu 2004 imam mešane občutke. Zmedena, kar se tiče političnih dogajanj v tujini in doma, zadovoljna z vsemi dogodki, ki so zaznamovali moj trud v zvezi s šansonom, in nezadovoljna s kulturo na splošno. Če začnem od začetka: Vsi poznamo Gavrocha, otroka, dečka pariške komune, ki ga je ovekovečil Victor Hugo v romanu vseh romanov Nesrečniki. Gavroche je bil otrok, ki je svoje otroštvo in svoje edino življenje žrtvoval zato, da bi svet vedel, da so tudi otroci lahko borci za prave stvari. Zaradi Gavrocha naj bi se zahodni svet zavedal, da na barikadah resnice umirajo tudi otroci. Pa se svet zares tega zaveda?
Otroci nimajo pojma o politiki, ne vedo, zakaj so vojne, zakaj so nekateri bogati in drugi revni, otroci ne razumejo skrivnosti ekonomije, ekonomskih odnosov, nič ne vedo o kapitalu, delnicah ..., razumejo pa tisto govorico, ki je zunaj besed. S slovenskim Unicefom sem obiskala afriško državo Burkina Faso in se spet zgrozila nad časom, v katerem živimo, se zamislila tudi nad prihodnostjo naših otrok, podvomila o slovenskem navdušenju nad vstopom v Evropsko unijo in še bi lahko naštevala. Na naših ulicah srečam vse več otrok, ki prosjačijo na podoben način, kot sem to imela priložnost doživeti v Albaniji. Pozaprle so se tovarne, ki so bile še včeraj naš ponos, zamenjala se je vlada, ki zaenkrat pogumno obljublja spremembe, socialne razlike so vse večje, a hkrati rastejo nova in nova trgovska središča in vsa so polna, prepolna. V njih srečaš vse razredne sloje in pri tem dobiš občutek, da nikomur nič ne manjka in da vsi živimo srečno, mirno in nadvse zadovoljno življenje brez rasne nestrpnosti in vse večjih socialnih razlik. In prav nič drugačno ni stanje v glasbi in gledališču.
Komercializacija je dosegla preboj, ki mu ni para. Veso postaja narodni heroj, ledališče zabaviščni park, glasba pa poligon za brizgalno brizgo. A vse le ni tako črno. Zgodilo se je tudi nekaj zame razveseljujočih dogodkov. Mladinsko gledališče je znova želo uspehe v tujini, fantastičen glasbeni dogodek posvečen Carlosu Kleiberju, Slovenci nismo pozabili na devetdesetletnico Ježka, Cankarjev dom je spet uprizoril sijajen filmski festival, ljubljanska Drama še vedno čvrsto drži vajeti v rokah, Festival Ljubljana presega pričakovanja, športniki nas niso razočarali, festival šansonov La Vie En Rose, ki je nastal v organizaciji Cafe Teatra, je dobil krila in za leto 2005 smo že podpisali pogodbo s slavno italijansko pevko Milvo, ki bo Ljubljani zapela francoske šansone, s Cafe teatrom smo napolnili ljubljansko Opero z gostovanjem muzikala Piaf iz Zagreba, dobili nekaj sijajnih nagrajencev Prešernovega sklada, ki smo jih kasneje seveda z veseljem obrekovali, dosegli nekaj uspehov v literaturi in v istem hipu začeli vrednotiti literaturo za ceno nakupa časopisa in tako na veliko opismenjevali Slovence za tisoč tolarjev ... in še kaj dobrega bi se našlo med razveseljujočimi dogodki v tej naši sladki deželici. A ti podatki zadostujejo zgolj človeku, ki zre le predse in ne čuti potrebe, da bi videl dlje. In če povzamem, nisem preveč zadovoljna z vsem skupaj in upam, da se bomo v letu 2005 znali zazreti še kam drugam in v prihodnost še kako drugače. Morda tudi malce nazaj. Kajti vse le ni bilo tako slabo.

LETO 2004 V BESEDI IN SLIKI