Posvetitev okna pomeni velik dogodek v več skoraj 800-letni zgodovini ene največjih krščanskih cerkva na svetu, saj pomeni vstop sodobne abstraktne umetnosti v historični ambient, oblikovan v slogu visoke gotike. 113 kvadratnih metrov veliko okensko površino je namreč Gerhard Richter zapolnil z 11.500 koščki stekla v 72 barvnih odtenkih, katerih razporeditev je naključno določil računalnik. Sodelovanje računalnika je zagotovilo, da je vsaka barva enakomerno zastopana, tako pa je dosežena tudi barvna uravnoteženost celotne ploskve.

Srednjeveška barvna lestvica
Čeprav novo abstraktno okno slogovno bistveno odstopa od drugih v 19. stoletju zasnovanih in izdelanih oken, pa se okno Gerharda Richterja, enega najbolj vidnih nemških likovnikov zadnjih štirih desetletij, harmonično vklopi v z gotiko prežeti prostor. Richter je kontinuiteto z zgodovino katedrale zagotovil z uporabo barv, ki so značilne tudi za starejša okna. Ta po večini sicer niso srednjeveška, saj so katedralo dokončno zasteklili šele po dokončanju gradbenih del v 19. stoletju, vendar pa so tudi tedaj uporabili za srednji vek značilno barvno lestvico.

Ohranjanje svetlobne metafizike
Barvna okna v gotskih katedralah so veliko več kot le okras. So del celotne arhitekture in s tem tudi eno od sredstev, ki naj bi verniku omogočila začasno 'prežarčenje' v stanje verske zamaknjenosti oziroma v stanje, ki mu vsaj začasno zagotovi posebno izkušnjo notranjega miru. Božanska svetloba, ki se razliva skozi obarvana okna, naj bi tako v verniku vzbudila fiziološki in ne le čustveni odziv. Tako bi Richter zagrešil hudo napako, če bi z vnosom novih barv v enega od predelov cerkve zanesel drugačno svetlobo. Uničil bi možnost nadaljnjega obstoja tistega, kar umetnostna zgodovina imenuje svetlobna metafizika. To je učinek, katerega pandan v slikarstvu je uporaba zlatega ozadja, ki je prav tako zaznamovala srednjeveško umetnost.

Pozabili na okno Viljema I.
Potreba po snovanju novega okna v slogu pozne moderne sploh se ne bi pojavila, če bi staro okno pravočasno odnesli na varno. Slovita bavarska okna – tako se imenujejo, ker je njihovo izdelavo plačal kralj Ludvik I. Bavarski (1786-1868) – in dragocene srednjeveške zasteklitve so namreč še pred največjimi bombnimi napadi odnesli na varno. Nemudoma po vojni sicer izgube okna, ki ga je podaril pruski kralj in prvi cesar leta 1871 ustanovljene nove nemške države Viljem I. in ki je prikazovalo zgodovinsko pomembne nemške kralje in nadškofe, sicer niso močno obžalovali. Čudež je bilo že samo preživetje katedrale, ki se je tedaj vzpenjala nad skoraj popolnoma porušenim Kölnom. Na katedralo je sicer padlo okoli 70 bomb, zažigalnih, vendar so Kölnčani in člani škofije hitro pogasili vse požare.

Nadaljevanje dela iz leta 1974
Novo okno južne prečne ladje ne pomeni velike prelomnice v opusu Gerharda Richterja. Drži, da se umetnik do zdaj še ni predstavljal z vitraži, vendar pa je novo okno izpeljava enega od starejših Richterjevih del. To je slika 4096 Farben (4096 barv) iz leta 1974. Delo s površino 6,5 kvadratnega metra v tehniki laka na platnu izraža vse ključne vplive na Richterjevo umetnost. To sta predvsem popart in abstraktni ekspresionizem, deloma pa tudi neodadaizem in fluxus. Tudi za novo okno lahko rečemo, da sledi estetiki poparta in abstraktnega ekspresionzma, torej estetiki, katere protagonisti nikoli niso izkazovali aspiracij po ustvarjanju del, ki sledijo tradicionalni religiozno naraciji.

Posvetna umetnost v sakralnem ambientu
In tudi Richterjevo okno, čeprav stoji v enem najbolj znamenitih sakralnih prostorov na svetu, ni religiozno umetniško delo. To je potrdil tudi prošt kölnske katedrale Norbert Feldhof: "To okno ne predstavlja ničesar religioznega, pač pa je predvsem izziv pogledu. Spodbuja k tišini, v prostor zanese mavrično svetlobo, animira, poduhovlja, vabi k meditaciji in ustvarja posebno vzdušje, ki odpre vrata verskemu izkustvu." Lahko bi pravzaprav dejali, da se z vnosom nesakralne umetnosti v katedralo kölnska katedrala vrača k svojemu izvornemu poslanstvu. V srednjem veku so bile namreč katedrale vse kaj več kot le prostori verske kontemplacije in verskih ritualov. To so bili prostori, v katerih so ljudje trgovali, v katerih so se zabavali in v katerih je občestvo tedaj pravzaprav živelo.

Povzetek vsega, kar pomeni izraz gotska katedrala
Čeprav so obiskovalci katedrale že več dni skrivaj kukali za veliko pregrinjalo, ki je prekrivalo novo okno, in čeprav bo Richterjevo delo k (ponovnemu) obisku katedrale, posvečene svetemu Petru in devici Mariji, pritegnilo mnoge, pa ne gre pričakovati, da bo okno postalo največja znamenitost tretje najvišje cerkve na svetu. Katedrala ostaja znamenita predvsem kot izjemen spomenik visoke gotike, njena najbolj prepoznavna elementa pa oba 156 metrov visoka stolpa.

Umetnostni zgodovinarji se sicer še posebej navdušujejo nad relikviarijem svetih treh kraljev, ki velja za največje srednjeveško zlatarsko umetniško delo in ki je obenem največji relikviarij Okcidenta. Prav tako izjemen je veliki križ na oltarju svetega križa, ki je postavil nekakšen vzor za izdelavo vseh naslednjih velikih srednjeveških oltarnih križev. Omeniti pa velja vsaj še krilni oltar iz 14. stoletja, ki ga krasi 36 slik in 25 skulptur. Največja vrednost katedrale, ki so jo gradili med letoma 1248 in 1880, pa seveda obstaja njena celovita podoba, ki je v marsikaterem pomenu simbol in povzetek vsega, kar naj bi pomenila beseda gotska katedrala.

Polona Balantič