Vse se je začelo najpozneje 31. januarja 1977, ko so odprli nenavadni muzej Centre Georges Pompidou v Parizu. Skoraj zagotovo pa je želja po načrtovanju spektakularnih muzejskih stavb še starejša. Pa vendar to, čemur bi morda smeli reči tudi aroganca arhitektov, do izraza najbolj prihaja šele v zadnjih letih. In tam, kjer je veliko denarja.

Ko pogled bega med umetnino in steno
Pravzaprav se zdi, da si veliki arhitekti želijo tekmovati s Frankom Gehryjem, ki je s postavitvijo Guggenheimovega muzeja v Bilbau - odprli so ga leta 1997 - napisal pravo novo paradigmo sodobnega muzeja. Muzeja, ki želi morda celo bolj kot s svojo vsebino navdušiti z videzom. Vendar Guggenheim v Bilbau »deluje«; vsi drugi muzeji, ki so jih načrtovali arhitekti, nezmožni utišati svoj ego, pač ne. Lani se je tako pod udarom znašel Daniel Libeskind. Muzeju umetnosti v Denverju je priskrbel stavbo, kateri odsotnosti spektakelskega momenta ne moremo očitati. Nekaj, kar še najbolj spominja na raztreščeni kristal, pritegne vsak pogled. A kaj, ko notranjost muzeja nikakor ni najbolj primerna za razstavo umetnosti. Prevelika razgibanost interiera pogled hitro "spelje" od umetnine na arhitekturo in tako "zaduši" razstavni program.

Renzo Piano uspe tudi 30 let pozneje
Libeskind tokrat ni uspel najti sožitja med arhitekturo in muzejsko vsebino, kar se mu je tako imenitno posrečilo pri judovskem muzeju v Berlinu, katerega rahlo klavstrofobično in zadušno ozračje je v sozvočju z grozljivostjo teme, ki jo muzej obravnava. Podobno uspešen je bil tudi projekt Renza Piana, enega izmed dveh arhitektov, ki bi ju zaradi vnosa stavbe z razgaljenim drobovjem (= muzej Centre Georges Pompidou) v sedemdesetih rado linčalo veliko Parižanov. Piano je v Bernu zgradil muzej Paula Kleeja. Lahne vijuge se odlično zlijejo z naravo in obenem sledijo tudi lahkotnosti slikarskega sloga - prehajal je med kubizmom, ekspresionizmom in nadrealizmom - Paula Kleeja. In kar je najpomembnejše, notranjost je prostorna in ostaja skromna.

Razmišljanje, značilno za brate Marx
Precej manj ugodne kritike je požel pariški muzej Musée du Quai Branly, muzej neevropskih kultur, ki ga je načrtovala velika avtoriteta francoske arhitekture Jean Nouvel. Menda dokaj neposrečeno. Verjetno najbolj sarkastičen komentar je Nouelovi stvaritvi namenil komentator časopisa New York Times: "Če bi bratje Marx načrtovali muzej za temnopolte ljudi, bi si verjetno zamislili galerije, v katerih bi bile predstavljene stalne kolekcije: (te galerije, op. P. B.) bi bile zasnovane kot strašljiva džungla, v rdeči in črni barvi, temačno …" Nastalo bi torej nekaj takšnega, kar je v resnici zraslo sredi Pariza in na kar se obtožbe zgrinjajo tudi zaradi domnevno pejorativne predstavitve kultur prvobitnih ljudstev.

Industrija te ne pusti na cedilu
To je bila predstavitev le nekaj velikih muzejskih stvaritev zadnjih dveh desetletij. V tem obdobju je pri urejanju muzejev izstopal še en trend. Trend preobrazbe starih in odsluženih industrijskih stavb v muzeje. Kar nekako se zdi, da je ta usmeritev porodila manj kiksov. Prostorne industrijske hale - nekoliko ozaljšane seveda - ne intervenirajo v zgodbo, ki jo pripovedujejo eksponati, obenem pa so tudi same svojevrsten eksponat, saj pripovedujejo zgodbo o človeški iznajdljivosti, ki omogoča vedno novo uporabo istih objektov. To pa je tudi iznajdljivost, ki je temelj vsake umetniške dejavnosti.

Polona Balantič