IM Pej ne taji, da mu je bilo pri karieri v veliko pomoč družinsko zaledje. Rodil se je namreč v premožni bankirski družini, ki mu je omogočila študij v ZDA. Foto: EPA
IM Pej ne taji, da mu je bilo pri karieri v veliko pomoč družinsko zaledje. Rodil se je namreč v premožni bankirski družini, ki mu je omogočila študij v ZDA. Foto: EPA

To so bile besede, ki jih je Jeoh Ming Pej izrekel v svojem zahvalnem govoru ob podelitvi Pritzkerjeve nagrade za dosežke na področju arhitekture in s katerimi je arhitekt želel poudariti svojo pripadnost generaciji ameriških arhitektov, ki so razvijali modernizem v arhitekturi. 26. aprila je Pej, ki ga laiki še najbolj poznajo kot načrtovalca zloglasne louvrske steklene piramide, dopolnil 90 let. Čeprav se v kantonu na Kitajskem rojeni Pej še ne namerava upokojiti, pa je veličastni življenjski jubilej primerna priložnost za pregled nekaterih največjih Pejevih dosežkov.
Za arhitekturo IM Peja je značilna abstraktna forma, ki jo arhitekt oblikuje iz kamna, stekla, betona in jekla. Mojster modernistične arhitekture, spojene z živahnostjo in razčlenjenostjo postmodernizma, je znan tudi kot arhitekt, ki veliko pozornosti posveča okolju, v katerega umesti svoje objekte. Konture stavb so tako vedno prilagojene "kulisam", ki stavbo obdajajo. Po izgradnji steklene piramide so sicer številni podvomili v doslednost upoštevanja tega načela, ki ga je Pej naredil za enega svojih vodil.
Polona Balantič











Ko je v zgodovinski kompleks muzeja Louvre umestil stekleno piramido, so mnogi podvomili, da se IM Pej zares trudi svojo arhitekturo prilagoditi okolju, v katerem ustvarja. Foto: EPA
Nebotični Fountain Place v Dallasu velja za enega bolj elegantnih ameriških nebotičnikov, zgrajenih v času gospodarskega vzpona v osemdesetih.
Pri muzeju kitajske umetnosti in kaligrafije Sužou je IM Pej povezal tradicionalno kitajsko stavbarstvo in načela modernistične arhitekture. Foto: EPA
Kot arhitekt sedeža Kitajske banke v Pekingu se je IM Pej pridružil arhitektom, ki so v zadnjih letih zasnovali veličastne objekte kot simbole vrtoglavega kitajskega gospodarskega vzpona. Foto: EPA
Muzej Miho v bližini Kjota velja za vzorčni primer ustvarjanja sožitja med naravo in arhitekturo. Foto: Miho Museum
IM Pejeve izčiščene linije, tokrat prikazane v beli različici, se odlično ujemajo s tradicionalno islamsko arhitekturo. Izbira ameriškega arhitekta kitajskega rodu za načrtovalca muzeja islamske umetnosti v Dohi v Katarju ni bila napaka.
Zaradi slogovne raznovrstnosti njegovega dela in zaradi spretne uporabe materialov je žirija Pritzkerjeve nagrade IM Peja imenovala za arhitekta, čigar delo se približuje poeziji.
IM Pej se rad posluži gladkih oblik, ki nastajajo z vlivanjem betona in tako ohranja stik s tradicijo modernizma v arhitekturi.