Oglas
nekje je nekdo proslavljal na še bolj nenavaden način. Ljudje imamo pač radi občutek, da smo dobili priložnost za nov začetek.
Skoraj vse kulture poznajo obred, s katerim ljudje enkrat letno potegnejo črto pod svojimi nedavnimi podvigi in si zatrdno obljubijo, da bo od tistega trenutka vse drugače (že stari Babilonci so baje zapisovali svoje novoletne sklepe). Gotovo ni naključje, da je januar dobil ime po Janusu, rimskem bogu dveh obrazov, od katerih se eden obrača nazaj, drugi pa strmi v prihodnost.
Prepovedano pogansko rajanje
Čeprav je hotel kot začetek novega leta 1. januar uzakoniti že Julij Cezar, ki je leta 46 pred našim štetjem uvedel svoj koledar, globoko zakoreninjenemu vraževerju ni mogel nasprotovati. Krščanska Evropa, ki je v Janusovem prazniku videla poganski običaj, je tako novo leto praznovala 25. marca vse do leta 1528, ko se je uveljavila gregorijanska reforma koledarja.
Rituali tako in drugače
Danes v novo leto sicer ne stopimo vsi hkrati – polnoč najprej odbije na otočju Kiribati, zadnji pa začnejo slaviti na Samoi –, a se vseeno povsod veselimo na podobno hrupen in pisan način.
Novoletna praznovanja v ZDA so seveda zelo velikopotezna. Zadnjih sto let se oči Američanov zadnjo minuto vsakega leta uprejo v newyorški Times Square, kjer z železnega droga spuščajo kristalno kroglo, ki tehta 500 kg in ima premer skoraj dva metra. Do leta 1940 so, v skladu z vzdevkom mesta New York, v ta namen uporabljali veliko jabolko, danes pa različna ameriška mesta po njihovem vzoru z velikih drogov spuščajo najrazličnejše predmete.
Brazilci 31. december izkoristijo za poklon vodni boginji Jemanji. Na sloviti plaži Ipanema v Rio de Janeiru poseben čoln obložijo s cvetovi, rožami in nakitom ter ga nato z obredom prepustijo morju. Dogajanje upravljajo duhovnice, večina zbranih pa je oblečena v modro ali belo (bela barva v Braziliji za novo leto prinaša srečo).
Zmaji bodo prinesli pasje leto
Na dan, ko bo na našem koledarju pisalo 29. januar 2006, se bo na Kitajskem v skladu z lunarnim koledarjem začelo leto 4704. Vsako od dvanajstih živalskih zodiakalnih znamenj vtisne letu svoj pečat; pes, ki je pokrovitelj prihajajočega leta, v sebi združuje zvestobo, iskrenost, pa tudi trmo in sebičnost. Kakorkoli že, v prihajajočem letu po kitajskih napovedih blagostanja ne bo manjkalo.
15-dnevno praznovanje, na katerega se Kitajci temeljito pripravijo, imenujejo pomladni festival. Najprej je na vrsti res temeljito pospravljanje in čiščenje hiše, kar naj bi iz domovanja odstranilo vse sledi nesreč preteklega leta. Vrata in okenske okvirje vsako leto sveže prebarvajo z rdečo barvo, kar naj bi odganjalo zle duhove. Po kitajskem prepričanju se namreč prav ob koncu leta zbudi največ negativnih sil, ki jih poleg z rdečo barvo odganjajo tudi z oglušujočimi raketami, petardami in drugo pirotehniko. Zadnji večer leta ljudje preživijo v družinskem krogu in v spremstvu cele mavrice tradicionalnih jedi.
Novoletna slavja se končajo s slikovitim festivalom lampijončkov, ki pridejo na vrsto petnajsti dan praznovanja. Ljudje se v soju polne lune zbirajo v sprevode in z množico umetelno poslikanih svetilk kažejo pot novemu letu. V večjih krajih sprevod spremlja tudi tradicionalni zmajev ples - pisana pošast iz svile, papirja in bambusa, ki jo vodi skupina plešočih mladeničev, lahko meri trideset in več metrov, saj daljši zmaj prinese skupnosti še več sreče.
Japonci stvari ne prepustijo naključju
Natančni Japonci so pisanje novoletnih voščilnic izpilili do popolnosti. V deželi vzhajajočega sonca ni dovolj, da razglednica z lepimi željami do naslovnika prispe enkrat decembra - to mora biti natančno 1. januarja. Pošta se vsako leto obveže, da bo na prvi dan novega leta dostavila vse razglednice, ki so bile oddane od sredine decembra dalje in označene z besedico nengajo. Pošiljanje razglednic je nacionalni šport – izvzeti so le tisti, katere je v iztekajočem se letu doletela izguba družinskega člana. V takih primerih mora žalujoča družina znancem poslati razglednice s sporočilom, naj jim iz spoštovanja do umrlega ne pišejo.
Otoško vraževerje
Škoti verjamejo, da še zdaleč ni vseeno, kdo je prvi, ki v novem letu stopi čez vaš prag. V najboljšem primeru naj bi bil to visok temnolas moški, ki vam prinaša darilo. Običaj, da postavni moški obiskujejo hiše v svoji okolici in jim prinašajo tradicionalne darove (kepo premoga, srebrn kovanec ali malo soli), se imenuje first-footing (prvi korak). Svetlolasi in rdečelasi obiskovalci prinašajo nesrečo, ženske pa katastrofo v novem letu. Škoti imajo tudi obred zažiga starega leta - “pokončajo” ga tako, da po ulicah valijo goreče sode, napolnjene z gorivom.
Morda ne koristi, škodi pa tudi ne
Pazite na vsak svoj gib. Okrog novega leta imajo tudi vsakdanja dejanja poseben, simboličen pomen, ki lahko zaznamuje celo prihajajoče leto. Poljubljanje vseh okrog sebe, na primer, ni le prijetno, ampak tudi koristno - v nasprotnem primeru se nam obeta še dvanajst mesecev hladnih odnosov z bližnjimi.
Če ste mislili, da peklenski trušč ob nastopu novega leta nima globljega pomena, ste se motili. Stara resnica je, da hudič in njegovi peklenščki sovražijo glasen hrup, zato se je skozi čas ustalila navada, da se v novo leto stopi s čim neznosnejšim ropotom, ki bo zlobce prepodil do naslednjega decembra (iz istega prepričanja izvira tudi navada, da je treba cerkveno poroko zapečatiti s pritrkavanjem zvonov).
1. januarja bodite – če boste dovolj pri močeh – pozorni na vreme. Če veter piha z juga, se nam obeta leto obilja in prijaznih vremenskih razmer; če pa brije s severa, bo vreme še celo leto bolj kislo. In če vaši novoletni sklepi ne bodo zdržali dlje kot do 6. januarja, še vedno ostane silvestrovo 2007.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje