Šele čez dve leti bo sončna svetloba skozi stekleno streho spet osvetljevala umetnine. Foto: EPA
Šele čez dve leti bo sončna svetloba skozi stekleno streho spet osvetljevala umetnine. Foto: EPA
Grand Palais v Parizu
Če bi izpolnili prvotne načrte, bi Grand Palais že davno porušili. Foto: EPA
Grand Palais v  Parizu
Po razstavnih dvoranah se zaenkrat sprehajajo le gradbeni delavci in restavratorji. Foto: EPA

Streha iz svinčenega stekla prekriva skoraj 170 metrov dolgo Veliko dvorano stavbe, ki so jo kot enega osrednjih razstavnih prostorov zgradili ob Svetovni razstavi leta 1900. Palača med Seno in Elizejskimi poljanami pogosto gosti umetniške razstave, velika dvorana pa bo do leta 2007 samevala.

Stranske dvorane so dostopne
Restavriranje strehe je bilo namreč šele prva faza obnovitvenih del v osrednjem in najlepšem prostoru palače, ki bo po ponovnem odprtju leta 2007 postala galerija sodobne umetnosti. Čeprav so stalni prebivalci palače gradbeni delavci in restavratorji, pa Grand Palais vseeno ni povsem nedostopen. Še vedno lahko obiščete katero od manjših dvoran, ki občasno gostijo posebne razstave.

Arhitekturna prenova pred letom 1900
Velika palača je bila le eno od treh arhitekturnih čudes, ki so pred svetovno razstavo okrasila Pariz. Leta 1897, ko so položili temeljni kamen, je morala pariška oblast seči kar globoko v žep, saj sta pred Svetovno razstavo leta 1900 zrasla tudi Eifflov stolp in Petit Palais (Mala palača), ki skupaj z Grand Palaisom tvorita zanimiv monumentalni arhitekturni kompleks.

Morale bi biti že pepel
Čeprav se sliši skoraj neverjetno, pa naj bi po prvotnih načrtih po koncu Svetovne razstave ob zori 20. stoletja vse tri stavbe podrli. Mestne oblastnike pa je očitno vendar srečala pamet in so ohranili tako znameniti stolp kot tudi obe neoklasicistični palači, okrašeni z mozaiki in štukaturami.

Prenova leta 1966
V vlogi galerije je Grand Palais prvič po Svetovni razstavi zaživel leta 1966, ko so dvorane palače gostile razstavo o afriški umetnosti. Načrt za preureditev dela palače v muzej je leta 1964 potrdil tedanji francoski minister za kulturo Andre Malraux, ki je izdelavo načrtov zaupal arhitektu Reynoldsu Arnouldu.