Zgodovina človeške civilizacije je tudi zgodovina umetnosti, ki je neizogibna sestavina vsake posamične človeške kulture. Likovna umetnost je bila od nekdaj tudi upodabljanje za posamezno skupino ljudi pomembnih dogodkov; med temi so še posebej izstopale naravne nesreče, dokazi delovanja božanstva, v katerega je ljudstvo verovalo, in vojne. Torej dogodki, ki so imeli moč na hitro povsem spremeniti pot razvoja človeške skupnosti. Umetnost z vojno tematiko je tako stara toliko kot umetnost sama. In njen neločljivo povezan element so spomeniki, ki po koncu vojne ohranjajo spomin na junake, žrtve in pomembne dogodke.

Od poveličevanja vojne do maziljenja žrtev
Pomen vojnih spomenikov se je skozi zgodovino spreminjal, tako kot se je spreminjal tudi odnos do vojne. Za evropski prostor je značilno, da so imeli spomeniki nekoč predvsem vlogo, prek izpostavljanja surove vojaške moči ljudstva, izkazane v vojaških zmagah, buditi narod in v njem vzbujati (ali ohranjati) domoljubje. Prelom je nastopil po koncu prve svetovne vojne, prve vojne, v kateri so zaradi novih sredstev »množičnega uničevanja« in zaradi širitve bitk z vojaških bojišč, odmaknjenih od mest, v človeška naselja, bolj kot kadar koli poprej trpele množice civilnega prebivalstva. Po prvi svetovni vojni, še bolj pa je to značilno za obdobje po drugi svetovni vojni, so tako nastajali predvsem vojni spomeniki kot spomin na žrtve in kot svarilo pred tragedijami, do katerih lahko privede agresivna zunanja politika in nespametna oboroževalna tekma.

Z ideologijo režima povezani spomeniki
Tradicija postavljanja vojnih spomenikov ni v vseh državah enako močna. Še posebej države, katerih režimi so vsaj delno utemeljeni prav na izidu vojne in katerih ideologija je tesno "povezana" z dogajanjem med vojno, spodbujajo "množično proizvodnjo" vojnih spomenikov. Tako je bilo tudi v nekdanji Jugoslaviji, katere vodstvo si je povojno oblast zagotovilo ravno s spretnim delovanjem v organiziranju odpora proti okupatorju. Ker smo pred kratkim, 27. aprila, praznovali dan boja proti okupatorju, se velja spomniti na spomenike narodnoosvobodilnega boja, katerih izdelava je po koncu vojne zaposlovala številne slovenske kiparje in arhitekte. Kaj so torej značilnosti te umetnosti, ki je nastala v prvih letih po ustanovitvi druge jugoslovanske države in ki je še danes del "opreme" slovenskih mest?

Nove zapovedi umetniškega snovanja
Nova država je prinesla spremenjene razmere za umetnost. V izrazito ideološko obremenjenem ozračju po koncu vojne so lahko na podporo računali le umetniki, ki so sprejeli socializem in uradno razlago dogajanja med vojno. Tudi njihovo ustvarjanje je moralo izpričevati sprejemanje teh zahtev. Kot je v spremnem besedilu k razstavi, ki je zdaj že davnega leta 1974 dokumentirala spomenike NOB slovenskih umetnikov, zapisal kustos in sedanji direktor Mestne galerije Ljubljana Aleksander Bassin, je bila pri snovanju spomenikov NOB-ja bolj ali manj zapovedana doktrina tako imenovanega socialističnega realizma. "Ta je s svojimi konservativnimi komponentami ustrezal povprečnemu okusu, s svojo zahtevo po idealizaciji, ki se je največkrat realizirala kot votla patetika, pa je skoraj docela pretrgal živo zvezo s tistim idealnim objektom, ki ga na kratko označujemo NOB."

Pri presojanju te umetnosti je bila v ozadje potisnjena večina prvin, ki sicer določajo kakovost skulpture – to so masa, material, prostor odprtosti pri upodabljanju problematike. Poudarjena je bila predvsem vizualna senzibilnost. Kot je pred več kot 30 leti, ko sta se umetnost in umetniška kritika že osvobodili diktata režima, zapisal Bassin, je bilo za spomenike NOB-ja značilno "reduciranje likovnega doživljanja na površinsko sliko". Po istem obrazcu je tako nastalo na stotine podobnih objektov, ki jih danes opazi le malo ljudi.

Med arhitekturo in kiparstvom
Zapovedanost uporabe umetniške govorice, ki jo razumejo vsi državljani, je sledila ideologiji, ki je predvidevala izničenje družbenih razredov in s tem povezano potrebo po odpravi elitizma v umetnosti. Umetnost naj se tako znebi idealističnih nazorov, ki ne sledijo nazorom socializma, in naj najde pot do vseh ljudi. Vsemu temu navkljub pa je v desetletjih po vojni nastalo nekaj spomenikov, ki tudi še danes veljajo za umetnine. Preden jih izpostavimo, velja omeniti še eno posebnost vojnih spomenikov. To so pogosto dela, ki obenem pripadajo arhitekturi in kiparstvu in so nastala s sodelovanjem predstavnikov obeh strok. Skulptura je namreč velikokrat umeščena v spominski prostor, ki ga oblikuje arhitekt. Kot primer lahko izpostavimo ureditev Urha pri Ljubljani (arhitekt: Boris Kobe, kiparja: Karel Putrih in Zdenko Kalin), Gramozne jame (arhitekt Vinko Glanz, kipar: Boris Kalin) in grobnico herojev na Gričku pri Črnomlju (arhitekt: Marko Zupančič, kipar: Jakob Savinšek).

Obstajajo pa tudi spomeniki, ki so zgolj kiparsko ali zgolj arhitekturno delo ter spomeniki grobnice. Med temi je zanimivo delo sarkofag kiparja Zdenka Kalina, ki je del spominskega kompleksa grobnice talcev ob stavbi slovenskega parlamenta. Kot dobra kiparska dela je med drugim mogoče opredeliti pretresljiv stolp Trpljenja Janeza Boljke na ljubljanskih Žalah, spomenik padlemu pohorskemu bataljonu Slavka Tihca, velik kompleks Vojna in mir Jakoba Savinška v Celju ter dela Stojana Batiča in Draga Tršarja.

Odnos do spomenikov, ki ohranjajo spomin na določeno vojno, se vedno znova spreminja. Spreminja se skupaj s spreminjanjem političnih razmer in z ideološkimi poudarki vsakokratne oblasti. To je razumljivo. Kljub temu pa so vojni spomeniki – ne glede na to, kdo je zapovedal njihovo postavitev – eden od reliktov narodove zgodovine in kot taki si tudi zaslužijo spoštovanje. So namreč izraz zgodovine, ki je ne moremo zanikati.

Polona Balantič