V izboru najlepše ljubljanske arhitekture od sredine 20. stoletja pa vse do danes, ki smo ga pripravili na spletnem portalu Multimedijskega centra RTV Slovenija, se vas je izmed 805 največ, to je 19 odstotkov, odločilo za edino sakralno arhitekturo, ki smo jo ponudili v izboru, novo draveljsko cerkev Kristusovega učlovečenja. Arhitekturi, ki jo je Marko Mušič uresničil med letoma 1980 in 1985, z dvema odstotkoma manj glasov sledi Trg revolucije (stolpnici B in C) Edvarda Ravnikarja, s 16 odstotki pa je na tretjem mestu Poslovna hiša Lev Andreja Kalamarja.

Kondominij Trnovski Pristan Sadar in Vuga arhitektov je prejel 14 odstotkov, devet odstotkov glasov sta dobili Skupščina SRS oziroma današnji Državni zbor RS in Gospodarska zbornica Slovenije, nato pa si sledijo še Kozolec s petimi odstotki, Hala A Gospodarskega razstavišča, stanovanjska zazidava v Polju in Mednarodna avtomatska telefonska centrala s tremi ter kompleks Ferantov vrt in poslovno tehnični center AMZS z dvema odstotkoma.

Kaj ste izbrali?
Pri postavitvi arhitekture, ki velja za eno najizvirnejših oblikovanih slovenskih sodobnih cerkva, je moral Marko Mušič vzpostaviti dialog z več kot 200 let starim slogom, saj je nova draveljska cerkev nastala kot razširitev stare baročne romarske cerkve sv. Roka. Nevsiljivo vzvalovano telo nove arhitekture tako ne ustvarja le spoštljivega dialoga s predhodnico, ampak tudi z okolico, v kateri se nahaja. Od stare cerkve je ločena z drevoredom, ki pelje do pokopališča, v okolico pa se nova cerkev zlije s svojim v teren vkopanim volumnom in zelenjem, ki nevsiljivo prekriva streho. Proti stari cekrvi se obrača z zunanjo ploščadjo in vzvalovljeno stekleno fasado.

Preprosta arhietktura z bogato prostorsko zasnovo
Mušiča je pri načrtovanju sakralne arhitekture vodila misel, da mora biti zgradba božje hiše preprosta, morda celo skromna, vendar nikakor prostorsko siromašna. In prav to je uresničil tudi v novi draveljski cerkvi. Krožne in polkrožne prostore je arhitekt povezal v kompleksno prizemljeno kompozicijo. Vernik vstopa v sakralni prostor od krožne ploščadi do amfiteatralne cerkvene dvorane, ki jo, kot so to pred stoletji "počele" pretanjene vitražne stene, zaključi modrikasto obarvana steklena fasada. Poševno zasnovano dvorano na strehi prekriva še betonska plošča. Meditativno doživetje dopolnjuje tudi cerkvena oprema, ki jo zaznamujejo naravni materiali in barvitost, v katerih najde Stane Bernik (Umetnost na Slovenskem, MK 1998) arhitektovo zgdonjo navezanost na sproščenost in bizarnost postmodernistične izraznosti, ki jo je nato docela uresničil na pokopališči Nove Žale. Podobo cerkve zaokrožujejo še različno obdelana polkrožna betonska čela, ki ritmizirajo njeno zunanjost.

Marko Mušič, ki se je rodil leta 1941 v Ljubljani, je poleg nove draveljske cerkve in že omenjenih Novih Žal, med drugim avtor načrtov za stavbe po celotni nekdanji skupni državi. Naj jih naštejejmo le nekaj: Dom 7. sekretarjev Skoja, Zagreb (1966), Univerzitetno središče, Skopje (1975–1978), Spominski dom, Bosanski Šamac (1975–1978), Potniška postaja Ljubljana (1980), cerkev sv. Frančiška, Koto Varoš (1986–1991), Domus Slovenica (1987–1988), Herkulov vodnjak, Ljubljana (1991) in Spominski park Teharje (1993).

Pot k "novemu monumentalizmu"
Ker pa sta Ravnikarjevi stolpnici na Trgu revolucije le za dva odstotka zaostali za zmagovalno arhitekturo, je prav, da nekaj besed namenimo tudi tej, tako vsebinsko kot konstrukcijsko povsem drugačni arhitekturi. Že sama trikotna oblika stolpnic, ki sta del kompleksa, ki ga je Edvard Ravnikar snoval skoraj 25 let kot reprezentačno središče prestolnice, pove, da gre za čas, ko je arhitekturo obvladoval strukturalizem. Prvotno naj bi bili stolpnici visoki več kot 20 nadstropij, a so ju pozneje uresničili le z 12. Zaradi te spremembe sta obe stolpnici dobili značilno oblikovana zaključka, ožjega dvonadstropnega in širšega štirinadstropnega. Fasado tvorijo nagubane granitne plošče, ki predstavljajo kontrast lahkotni nosilni konstrukciji, razvidni v pritličnem delu. Gradnja stolpnic med letoma 1961 in 1974 je odmevala tudi v tujini, govorilo pa se je celo o "novem monumentalizmu".

M. K.