Pred približno 40 leti je publikacija Foreign Service Journal objavila članek, v katerem dolgoletni ameriški kulturni ataše John L. Brown humorno, po lastnem zagotovilu pa tudi verodostojno, popisuje delo kulturnega atašeja. Ko skuša najti odgovor na vprašanje, kaj kulturni ataše pravzaprav počne, se mu kot najboljša ideja za odgovor ponudi: "Tako malo škode, kot je le mogoče." Z odgovorom njegovi nadrejeni ne bi bili zadovoljni, zato na nešteto družabnih dogodkih, ki se jih po službeni dolžnosti mora udeležiti, po navadi pove, da je bolj kot to, kar počne, pomembno samo dejstvo, da obstaja; da njegova matična država v določeni državi gostiteljici sploh ima kulturnega atašeja.

Ker ljudje tudi s tem odgovorom po navadi niso zadovoljni, Brown našteje nekaj konkretnih nalog kulturnega atašeja, kot so vodenje "posvečenih ritualov telefonskih pogovorov«, udeleževanje konferenc, najrazličnejših družabnih dogodkov, večerij z umetniki, ki želijo, da jim ambasada organizira razstavo, in kosil s profesorji, ki želijo v državi gostiteljici imeti predavanje ali izdati knjigo, pisanje dolgoveznih poročil in memorandumov, ki 'naj bi' potrjevali učinkovitost delovanja kulturnega atašeja … Nič konkretnega, ali pač?

Mnogo balasta, malo vsebine
Monika Kartin, ki med člani diplomatske službe slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve edina opravlja funkcijo kulturne atašejke s polnim delovnim časom, Brownu delno pritrdi in doda: "Tisto dejansko poslanstvo kulturnega atašeja, ki v mojem primeru prvenstveno pomeni promoviranje slovenskih umetnikov in slovenske kulture na splošno v Nemčiji, skorajda zares predstavlja manjši del delovanja kulturnega atašeja." Eden od razlogov je seveda vpletenost delovanja atašeja v zapleteni sistem birokracije, ki prav v vseh državah zaznamuje delovanje državne uprave, drugi razlog pa je tudi izjemno povpraševanje po 'storitvah' kulturnega atašeja. "Povpraševanje po 'uslugah' ambasade je ogromno in veliko je seveda tudi izražanja želja za sodelovanje pri projektih, ki za promocijo Slovenije in slovenske kulture niso bistvenega pomena in ki posledično ne morejo postati prioritetni projekti veleposlaništva. Vendar pa že določena diplomatska etiketa zahteva, da se tudi takšnim prošnjam in predlogom posveti nekaj časa in se primerno odgovori. Ravno s tem, da posvetimo pozornost tudi na videz nepomembnim zadevam, izkazujemo neko stopnjo kulturne komunikacije, ki naj bi bila odlika vsake diplomatske službe in tudi vsake države, ki jo diplomat zastopa," pravi Kartinova.

Menedžer, vsestranski poznavalec kulture, ljubitelj umetnosti in svetovljan v eni osebi
Zaradi same narave dela, katerega karakteristika je vzporedno ukvarjanje s številnimi projekti in vodenje komunikacije s celim omrežjem subjektov tako v državi gostiteljici kot tudi v domači državi, je po mnenju Kartinove zelo dobro, "če je na takšnem mestu nekdo, ki ima že določene izkušnje na menedžersko-kulturnem področju" Magistri muzikologije in diplomirani pianistki je uspelo hitro 'absolvirati' naloge kulturne atašejke, saj je pri kulturnem menedžerstvu delovala že v domovini, kjer je v Cankarjevem domu več let opravljala delo vodje glasbenega programa, med letoma 2002 in 2004 pa je bila tudi umetniška direktorica Slovenske filharmonije.

Obvladovanje organizatorskih veščin še ne zagotavlja dobrega kulturnega atašeja. Tudi to nam prikaže iskrivo Brownovo besedilo, v katerem je zapisano, da od kulturnega atašeja vsi pričakujejo, da se bo znal in se tudi (z iskreno izraženim zanimanjem) bo pogovarjal tako o popartu, etruščanski umetnosti, kot tudi o glasbi Johna Cagea, torej da bo nekakšen vseved in splošni izvedenec za kulturo. Monika Kartin pritrdi: "Splošna izobrazba in razgledanost sta seveda zelo pomembni za kulturnega atašeja, kar obenem tudi pomeni, da je treba veliko brati, da je treba biti zelo zvedav, radoveden v pozitivnem smislu in vsaj še to, da je treba slediti kulturnim smernicam v državi gostiteljici. Le tako lahko kulturni ataše ve, kaj je zanimivo za to državo in zna potem tudi oceniti, koga iz Slovenije povabiti, da se predstavi v državi gostiteljici."

(Ne)razgledanost profesorjev Humboldtove univerze
In predvsem promoviranje slovenske kulture ostaja prednostna naloga kulturne atašejke v Berlinu. In naj se sliši še tako 'zlajnano', po nekaj mesecih življenja v Berlinu lahko potrdim, da promocija Slovenije tudi v Nemčiji, državi, ki je kot prva država članica Evropske unije priznala samostojno Slovenijo, državi, ki jo s Slovenijo povezuje dolgoletno živahno gospodarsko in kulturno sodelovanje, in državi, katere več deset tisoč prebivalcev vsako leto prestopi slovensko državno mejo, ostaja pomembna naloga. Ko te namreč profesor zgodovine na ugledni Humboldtovi univerzi povpraša, kje vendar leži Slovenija, spoznaš, kako zelo skromno je vedenje Nemcev o svetu onstran alpskega pogorja. Tega se zaveda tudi Monika Kartin, ki vsem Slovencem, ki so morda že nekoliko 'siti' večnega razglabljanja o promociji Slovenije v tujini, pove: "Pri promociji Slovenije smo po mojem mnenju verjetno še na začetku. Menim, da bi Slovenija morala zastaviti neko dolgoročno vizijo promocije kulture, k uresničevanju takšne vizije pa bi verjetno veliko pripomoglo tudi večje število kulturnih atašejev. Vendar je promocija Slovenije maraton, sistematičen tek na dolge proge, in verjetno bo preteklo še več let, preden bodo vsi profesorji Humboldtove univerze vedeli, kje je Slovenija in da je Slovenija sploh država."

Projekti ob slovenskem predsedovanju Evropski uniji
Sicer vedno aktualna naloga predstavljanja Slovenije svetu ima letos, med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije, še večji pomen. Tudi zato veleposlaništvo v sodelovanju z drugimi ustanovami iz Slovenije za prvo polovico leta 2008 pripravlja več večjih kulturnih dogodkov. Kartinova izpostavlja predvsem dva. "Prvi dogodek se bo zgodil 10. marca v Konzerthausu (Koncertni hiši), kjer se bo Komorni orkester Društva slovenskih skladateljev predstavil s slovenskimi deli, predvsem novitetami, natančneje s kompozicijami, ki jih je Društvo slovenskih skladateljev samo naročilo. Orkester bo vodil nemški dirigent in prav takšna sodelovanja so tisto, čemur jaz pravim pravi medkulturni dialog," pove Monika Katrin, ki ji je med triletnim službovanjem v Berlinu uspelo vzpostaviti dobre odnose z znamenitim Konzerthausom in s Filharmonijo, kjer je med drugim oktobra potekal koncert v skupni organizaciji Slovencev, Nemcev in Portugalcev, na katerem je bilo mogoče slišati tudi slovenske glasbene novitete. Ravno slednje so po sodbi Kartinove ena od kulturnih vsebin, s katero je mogoče 'snubiti' Nemce, ki slovijo kot narod ljubiteljev, pravzaprav častilcev, glasbe.

Drugi veliki kulturni projekt med slovenskim predsedovanjem EU-ju bo potekal v Jeni, mestu, ki se lahko pohvali s 450 let staro univerzo, v nemški zgodovini pa slovi predvsem kot središče romantične misli in poezije ter z njima povezanim vzponom nemške nacionalne misli. V središču zvezne dežele Turingije, ki jo je po besedah Kartinove tako po velikosti, gospodarski razvitosti kot tudi po miselnosti mogoče primerjati s Slovenijo, se bo Slovenija z več projekti predstavljala deset aprilskih dni.

Atašejka je ena, pomočnikov mnogo
Že zaradi same razsežnosti Nemčije, zaradi njenega izredno živahnega kulturnega življenja - samo v Berlinu je vsak dan na sporedu menda kar okoli 1.400 kulturnih dogodkov -, in tudi zaradi bogatega sodelovanja med Slovenijo in Nemčijo me je zanimalo, kako lahko en sam človek 'obvladuje' vse naloge kulturnega atašeja. Monika Kartin najprej poudari dejstvo, da je delo na ambasadi predvsem timsko delo in da se s kulturo povezanimi nalogami ukvarjajo tudi zaposleni z drugimi prednostnimi zadolžitvami; tudi veleposlanica Dragoljuba Benčina, za katero Kartinova pravi, da ima pri njej veliko podpore, saj se tudi ona zelo zaveda pomena kulture v okviru promocije Slovenije tujini. Za ta pomen se zdi, da je v Nemčiji še toliko večji. V Nemčijo na novo priseljeni človek namreč hitro spozna, kako zelo je kultura prisotna v življenju Nemcev. Hitro te preseneti, tako imenovana 'kultura spremljanja kulture' oziroma pozornost, ki jo dnevno časopisje namenja kulturi. S tem se strinja tudi Kartinova, ki poudari, da je vsa klima tukaj zelo drugačna, predvsem je kultura, v najširšem pomenu besede, prisotna v kar najširših plasteh družbe.

Slovenska kultura želi snubiti svet
Tudi zaradi te velike vloge kulture v nemškem javnem življenju bi morali razmišljati o dodatnih načinih predstavljanja slovenske kulturne ustvarjalnosti Nemcem. "Bila je že izražena ideja za ustanovitev kulturnega centra v Berlinu, vendar je verjetno za kaj takšnega še prezgodaj. Že to, da se v Berlinu vsaj en človek načrtno ukvarja s slovensko kulturo in temu namenja svoj polni delovni čas, je veliko, in tega moramo biti veseli. Postopno pa bi seveda lahko prišlo do ustanovitve prvega slovenskega kulturnega centra v kateri od prioritetnih držav slovenske zunanje politike." Ustanovitev takšne 'podporne ustanove' bi verjetno slovenski kulturni ustvarjalci toplo pozdravili, saj zanimanja za predstavljanje svojega dela v tujini med njimi ne manjka. Kvečjemu nasprotno, nam pove Monika Katrin: "Iniciativa je zelo velika. Še vedno velja, da je možnosti manj, kot pa je želja. In verjamem, da imata obe pristojni ministrstvi večkrat težko nalogo, katere projekte sofinancirati in katerih ne."

Umetnost prefinjene in subtilne komunikacije
Vsako oblikovanje novih institucionalnih možnosti za predstavljanje Slovenije tujini pa bo jalovo, če se vsi, vpleteni v diplomatsko omrežje, ne bodo zavedali tega, da diplomacija, naj gre za splošno, gospodarsko, kulturno ali vojaško diplomacijo, ostaja predvsem komunikacijska veščina. Noben slovenski kulturni center ne bo koristil Sloveniji in njenim ljudem, če predstavniki slovenskega naroda – v tem kontekstu nikakor ne gre samo za uradne predstavnike slovenske države, pač pa za vse Slovence, ki vzpostavljajo komunikacijske odnose s tujci – ne bodo izkazovali vsaj neke stopnje prefinjenosti, ki jo morajo do potankosti obvladovati diplomati. Kot ob koncu pogovora poudari Monika Kartin: "Vsi moramo biti zelo pozorni na navade, posebnosti države gostiteljice, in jih spoštovati. Znati se jim moramo približati na nek prefinjen način, da postanejo pozorni na nas in nas vendarle ne razglasijo za vsiljice." Ta "subtilni občutek za to, kaj in kako lahko nekaj storiš", je pogosto več vreden, kot vsako ustanavljanje novih institucionalnih in organizacijskih možnosti predstavljanja države svetu.

Polona Balantič