Še dobro stoletje in pol nazaj pa so bile ravno železne ceste tiste, ki so ljudi popeljale na eksotična popotovanja ali pa le na njune opravke. Z gradnjo tirnic je Evropa kar naenkrat postala manjša in bolj dostopna, oviro pa so še vedno predstavljala visokogorja. Prvi tiri s standardno razdaljo med prečkama, ki jih pogosto štejejo kot prvo pravo gorsko železnico, so bili položeni v Avstriji.

Z začetno postajo v Gloggnitzu je pot vodila preko Semmeringa do Mürzzuschlaga, ime pa je dobila po Semmeringu. Proga, ki je bila zgrajena v divji naravi avstrijskih gora, in je sprva verjetno delovala kot tujek v naravnem okolju, danes vzbuja občudovanje in čast, ki pripada njenim graditeljem. Skalnat teren in višina, na kateri so jo gradili, je v časih, ko tehnika še ni bila razvita tako kot danes, predstavljala problem, ki pa so ga zaobšli tako dobro, da proga še danes deluje.

Več kot sto kamnitih mostov
Progo Semmering je med leti 1848 in 1854 zgradilo več kot 20.000 delavcev pod budnim očesom snovalca in vodje projekta Carla Ritter von Ghega. Konstrukcijo sestavlja 14 tunelov, med katerimi najvišji leži na višini 1431 metrov, 16 viaduktov, več kot sto kamnitih in 11 manjših kovinskih mostov. Postaje in postajne stavbe so bile večinoma zgrajene iz kamenja, izkopanega iz tunelskih rovov.

Z novimi orodji do nove proge
Višinska razlika na 41 km dolgi progi je 460 metrov; 60 odstotkov proge je nagnjene za 20-25 odstotkov, kar je enako enemu metru razlike v višini na 40 metrov dolžine, poleg tega pa je proga močno ovinkasta (16 % radia na 190 metrov). Ob gradnji so uporabili popolnoma novo tehniko železniške konstrukcije, nova orodja, priprave in metode, ki so jih razvili le zato, da so bili kos izzivom, ki jih je takšna gradnja predstavljala. Poleg tega pa so morali zaposliti tudi nove tehnike, ki so morali obvladati lokomotive, prirejene prav tej gorski poti, saj običajne lokomotive tedanjega časa niso zmogle strmih vzponov in ostrih ovinkov nove proge.

Lejla Švabić