Oddajo je začel oblikovati že v svoji rojstni Nizozemski, nato pa se je preselil v Nemčijo, kjer je najprej delal na Radiu Bremen, nato pa je zavzel televizijske zaslone. Na njih je med letoma 1988 in 1992 goste presenečal z izpolnjevanjem najbolj nenavadnih želja, uvedel pa je tudi že karaoke.

Zabavništvo v genih
Rudolf Wijbrand Kesselaar se je v nizozemskem mestu Alkmaar rodil 19. decembra 1934, zabavo pa je imel že v genih, saj sta se s takšnim poklicem ukvarjala že njegov oče in ded. Na zabavnih odrih je debitiral pri sedemnajstih letih, priložnost pa mu je ponudil prav njegov oče. Pri 30 letih je že prejel eno najpomembnejših evropskih nagrad za delo na televiziji, srebrno vrtnico Montreuxa, s katero je bila odlikovana njegova oddaja Rudi Carrell Show.

Še dobro, da Nemci govorijo angleško ...
Leta 1965 je začel delati na bremenskem radiu, čeprav ob selitvi v Nemčijo jezika svoje nove domovine ni znal. "Ko sem prišel v Nemčijo, sem govoril le angleško - a ker je v nemščini toliko angleških besed, zdaj nemško govorim popolnoma tekoče," se je nekoč pošalil voditelj, ki je februarja letos prejel zlato kamero za življenjsko delo. Na podelitvi se je zahvalil tudi zdravniškemu osebju, ki je zanj skrbelo, odkar so mu postavili diagnozo bolezni, zaradi katere je tudi umrl (rak).

Iz mehanične delavnice naravnost h Carrellu
Istega leta kot na radiu je začel delati tudi na televiziji, na kateri so znane predvsem tri njegove oddaje: Am laufendem Band, 7 Tage - 7 Koepfe in Rudi Carrell Show. Predvsem slednja je bila priljubljena ne le v Nemčiji, ampak tudi drugje po Evropi, spremljali pa so jo tudi slovenski gledalci. Prav iz nje prihaja tudi ena izmed Carrellovih bolj znanih izjav: "Pravkar še v svoji mehanični delavnici, zdaj pa že na našem odru ..." To je bil stavek, v katerem je voditelj spreminjal le delovno okolje in ime nastopajočega, ki se je skoraj pred očmi gledalcev prelevil iz običajnega gledalca v glasbenika, ki ga je posnemal na odru. Poleg uvajanja karaok je bila oddaja znana tudi po izpolnjevanju želja. Vedno je med občinstvom sedel nevedni gledalec, do katerega se je Carrell sprehodil in mu izpolnil željo. Gledalce je največkrat osrečeval s srečanjem s pred desetletji izgubljenimi prijatelji, sorodniki ali dopisovalci.

Z Evrosonga s sklonjeno glavo
Carrell je bil uspešen tudi kot glasbenik, ki se je udeležil tudi Evrosonga, na katerem pa evropsko občinstvo nad njim ni bilo najbolj navdušeno. Leta 1960 je bil predzadnji, dvanajsti. Pesmi Wann wird's mal wieder richtig Sommer? iz leta 1975 in Goethe war gut, ki jo je posnel tri leta kasneje, sta bili v Nemčiji veliki uspešnici, kot pevca pa so ga poznali tudi gledalci njegovih oddaj, v katerih je rad mikrofon uporabil tudi za petje, ne le napovedovanje glasbenih gostov.

Manj znan je igralski del njegove kariere, v katero med drugim sodi dvoletno igranje v šovu Bobbejaana Schoepna Varieté des Freizeitparks Bobbejaanland, večjih igralskih uspehov pa Carrell ni dosegel.