Na simpoziju Breztalnosti: Lev Šestov med religijo, literaturo in filozofijo so se namreč zbrali Nikolaj B. Ivanov, Gorazd Kocijančič, Pavel Kuznecov, Nicolas Monseu, Pavle Rak, Federico Skodler, Tone Smolej, Vid Snoj, Boris Šinigoj in Francesca Zaccaron in razpravljali o njegovem delu. Šestov se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot literarni kritik, razlagalec Nietzschejeve misli in del Dostojevskega. Kot nalogo filozofije je navedel, da mora naučiti človeka živeti v negotovosti.

Šestovova misel v filozofiji, literaturi in religiji
Na simpoziju, ki ga organizira oddelek za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, soorganizatorji pa so še Forum Orient-Occident, Mednarodni inštitut Jacques Maritain iz Trsta, Forum za študij in raziskovanje kulture iz Gorice, KUD Logos in Slovanska knjižnica Ljubljana, so razmišljali predvsem o gibanju Šestovove misli skozi literaturo, filozofijo in religijo oziroma o njihovih mejnih področjih.

Od Biblije do grških filozofov
Dela ruskega misleca ponujajo različne teme za analizo in razpravljanje, saj se je ukvarjal tako z Biblijo kot z grško filozofijo in pisanjem filozofov in znanstvenikov, kot so Nietzsche, Luther in Pascal. Prav konflikt med biblijskim razodetjem in grško filozofijo je bil glavna tema njegovega razmišljanja. Šestov je pripadal eksistencialni filozofiji, zanj pa filozofija ni bila vrsta akademske specializacije, ampak stvar življenja in smrti. V filozofiji je iskal Boga in načine, kako bi se človek lahko osvobodil sil nujnosti.

V slovenščini le njegovi članki
Več o njegovih razmišljanjih lahko v slovenščini med drugim preberemo v člankih Samo z vero, Med razumom in razodetjem, Premagovanje samoumevnosti ter Kierkegaard in Dostojevski. Prav s Kierkegaardovim delom je mogoče potegniti največ vzporednic. Čeprav je namreč Šestov njegove ideje poznal le bežno, je le nekaj pred svojo smrtjo leta 1938 začel podrobneje preučevati njegova dela in ugotovil, da sta imela do temeljnih tem zelo podoben odnos.