"Slovenščina je jezik, ki se zmeraj rima na zvočno polnost in popolnost. Pojoč je še tedaj, ko utihne," je posvet, ki je potekal v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in je bil namenjen razpravi o stanju, stiskah, zagatah in zakladih slovenščine, pričel Tone Pavček. "Slovenski jezik zagotovo ne bo nikoli utihnil za zmeraj," je dodal. Ob tem je izrazil skrb, da na prihodnost slovenskega jezika ne bodo vplivali samo zunanji dejavniki. "Slovenci pačimo svoj jezik in ga zanemarjamo, vsak rod znova, vsak dan znova."

Zakon o javni rabi slovenščine in pred nedavnim sprejeta resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko sta zakonski varovalki, da naj bi bilo s slovenščino v prihodnje vse dobro - a še tako dober predpis ne more nadomestiti dejstva, da je "obstoj jezika odvisen od zavesti".

Statistično gledano slovenščina ni "majhen" jezik
Jezikoslovec in pedagog Janez Orešnik se je v svojem prispevku posvetil vprašanju, ali je slovenščina ogrožena. Podal je statistiko, da se slovenski jezik glede na število govorcev nahaja med prvimi tremi odstotki svetovnih jezikov. "Kar 96 odstotkov vseh jezikov je manjših od našega," je poudaril Orešnik in dodal, da jeziki danes izumirajo s hitrostjo dva jezika na mesec.

Jeziki gredo po poti sibirskega tigra
Predvideva se, da bo čez 100 let živih samo še kakih 600 jezikov, kar je deset odstotkov sedaj obstoječih oziroma tistih, ki so poimenovani. Ker je slovenščina že zdaj znotraj omenjenih desetih odstotkov, bo nemara varna tudi čez 100 let, je povedal Orešnik. Kljub temu je opozoril, da situacija ni tako rožnata. Zaradi vdorov jezikovnih prvin iz drugih jezikov se lahko zgodi, da bodo zanamci čez stoletje slovenščino govorili le v krogu družine, za njen obstoj pa se bodo borili zgolj največji ljubitelji in zagnanci.

Sosedova trata je bolj zelena ...
Na težavo, ki jo za slovenski jezik predstavljajo vplivi drugih jezikov, predvsem v globaliziranem svetu vedno bolj uveljavljene angleščine, je opozoril tudi slovenist in profesor Jože Toporišič. Pri analizi besedil različnih avtorjev je ugotovil, da ti uporabljajo vse več tujk, za katere obstajajo ustrezni izrazi v slovenščini.

Večvrednostni kompleks piscev ali lenoba?
Toporišič je razložil, da se skušajo posamezniki, ko v preproste tekste vpletajo tuje izraze, povzdigniti na višjo raven, s tem pa se odmikajo od širše javnosti. Povedal je, da bi bilo mogoče od 80 do 90 odstotkov tujk v besedilih zamenjati s slovenskimi ustreznicami. Opomnil je tudi, da bi bila težnja k slovenjenju med drugimi pomembna tudi v znanstvenih besedilih. Ta so tudi sicer zaradi maloštevilnega bralstva in želje po uveljavljanju slovenskih znanstvenikov na tujem, ena izmed bolj ogroženih kategorij.

"Sprejemamo tuje navade, tuje praznike, tuje neumnosti, z njimi šarimo okoli sebe, kot da smo zato bolj pomembni, bolj svetovljanski. Pri tem se ne bojimo, da bodo v prihodnje slovensko govorili samo še lipicanci, ko bodo igrali golf ali polo. Takrat pa ne bo nikjer nobenega Edvarda Kocbeka, da bi razumel njihovo govorico, njihov užaljeni, strti beli ponos," je usodo materinščine metaforično povzel Pavček.