Na svojem domu v Zürichu je v sredo v 85. letu starosti umrl Karel Appel, ustanovitelj umetniške skupine COBRA. Vzrok smrti še ni jasen, znano pa je, da je imel Appel težave s srcem. Skupina COBRA je razstavljala v Parizu, skupaj z velikimi slikarji, kakršna sta bila Jackson Pollock in Willem de Kooning. Appelova dela so danes vključena v zbirke najpomembnejših svetovnih muzejev moderne umetnosti, njegovi murali pa krasijo številne restavracije in kavarne na Nizozemskem in drugod po svetu.

Plavanje proti toku
Leta 1948 so Nizozemci Corneille, Constant in Appel, Belgijca Dotremont in Noiret in Danec Jorn podpisali ustanovno listino mednarodne umetniške skupine COBRA, ki je v času povojne socialistične evforije skušala umakniti od estetike, ki naj bi združevala izrazito levičarske umetnike, pa tudi od Bretonovega nadrealizma.

Ime skupine so sestavili iz prvih črk mest Köbenhavn, Bruselj in Amsterdam.

Resnica otroške iskrenosti
Združevala jih je potreba po anarhični svobodi izraza, ki naj se na platnu razvija brez vnaprejšnega jasnega koncepta.

Karel Appel, eden najbolj nadarjenih slikarjev v skupini, je bil v svojih izjavah načelen: “Moja tuba barve je kot raketa, ki opisuje lastni prostor. Ne morem predvideti, kaj se dogaja. To je presenečenje. Kot strast, je umetnost, čustvo, polno resnice, ki odmeva s čistim zvokom, kot rjovenje iz levjega grla.” In res, slikarji zelo različnih poetik in likovnih izrazov, so svoje vzore iskali predvsem v otroški risbi, delih duševnih bolnikov in primitivnih ljudstev.

Na zgodnja dela Appela, ki se je leta 1921 rodil v Amsterdamu, sta vplivala Pablo Picasso in Henry Matisse. Slikar je leta 1950 zapustil Nizozemsko in nato živel v Franciji, Mehiki, Italiji, ZDA in Švici. V petdesetih letih je naslikal številne portrete jazz glasbenikov, kot so Dizzy Gillespie, Miles Davis, Count Basie in Sarah Vaughn.

Odmevi v sedanjosti
Za mlajše generacije umetnikov so slikarji COBRE postali ponovno zanimivi v osemdesetih, s pojavom neoekspresionizma in slikarstva nove podobe, ki je v njihovi spontanosti ter surovosti in neposrednosti izraza in v kričečih barvah našla primeren vzor za svoj odgovor hladnemu minimalizmu konceptualističnih gibanj.