Pelican Bay, kjer je zaprt Donny Johnson, je zapor najvišje možne varnostne stopnje - izolacija zapornikov je še strožja kot pri obsojencih na smrt v zloglasnem zaporu San Quentin. Skupine borcev za človekove pravice že leta opozarjajo na nehumane razmere, ki vladajo v tem betonskem gulagu. Foto:
Pelican Bay, kjer je zaprt Donny Johnson, je zapor najvišje možne varnostne stopnje - izolacija zapornikov je še strožja kot pri obsojencih na smrt v zloglasnem zaporu San Quentin. Skupine borcev za človekove pravice že leta opozarjajo na nehumane razmere, ki vladajo v tem betonskem gulagu. Foto:
Donny Johnson, Brez naslova
Sonca Johnson ni videl že skoraj dvajset let. Pazniki zapornikom v Pelican Bayu pravijo 'plenilci' in trdijo, da morajo biti izolirani od preostale zaporniške populacije.
Donny Johnson, brez naslova
Podobnost z akcijskim slikanjem Jacksona Pollocka sploh ni zanemarljiva.

47-letni Donny v Crescent Cityju v Kaliforniji živi že od leta 1989 - in prav toliko časa že ni videl sončne (ali lunine) svetlobe; ves ta čas je namreč po 22 ur na dan zaprt v 2,5 metra široki in 3,5 metra dolgi samici zapora Pelican Bay. Proti norosti in vseobsegajoči cementni sivini se zapornik z najdaljšim stažem v tem zaporu bori z umetnostjo - in njegove slike niso, kot bi morda pričakovali, tipične skice golih deklet, sončnih zahodov ali device Marije. Nekatere spominjajo na zgodnja dela (akcijsko slikanje) Jacksona Pollocka, ki ga Johnson poleg Joana Miroja šteje med svoje vzornike. "Všeč mi je tudi van Gogh, ker je bil izobčenec."

Kjer je volja, je tudi moč
Donnyjev primer ni na prvi pogled nič posebnega - umetnost zapornikov (prison art) ima nenazadnje v ZDA že kar nekaj tradicije. V veliko zaporih obstajajo tečaji risanja, humanitarne organizacije pa jih zalagajo s potrebščinami. A v Pelican Bayu niso tako liberalni - ker gre za zapor z največjo stopnjo varovanja, kjer "ni mišljeno, da bi se zaporniki zabavali". Zato se je Donny moral znajti drugače: čopič si je izdelal iz kemičnega pisala, šopov las in aluminijaste folije. Z barvo je bilo še težje: z malce vode jo je "iztisnil" iz čokoladnih bombonov M&M.

Nadgradnja
Po nekaj uspešnih poskusih je šlo naprej: iz gumijastih bombonov je iztisnil nekakšno želatino, ki jo je uporabljal kot vezivo pri mozaikih iz jajčne lupine. Črno barvo je dobil iz popra, najbolj pa mu je pri srcu temno rjava (kava).

Slava ga je rešila
Svoje stvaritve je Johnson pošiljal svojemu dopisovalcu, upokojenemu psihiatru, ki je bil tako navdušen, da je uredil razstavo; slike so bile velika uspešnica in šle v promet za petsto dolarjev vsaka, reportažo o "možu, ki M&M-e spreminja v umetnost", pa je objavil tudi New York Times. Upravniku muzeja nenadna pozornost medijev ni bila po godu, Johnsonu so pripomočke zasegli, češ da se je ukvarjal "s profitno dejavnostjo zunaj meja zapora", a so mu jih zaradi protestov javnosti pozneje vrnili.

Ana Jurc