Digitalna komuna - prestop od multimedialnosti k intermedialnosti. Foto: Cankarjev dom
Digitalna komuna - prestop od multimedialnosti k intermedialnosti. Foto: Cankarjev dom
Digitalna komuna I.
Vsak dela v svojem mediju in vsak se ozira na druge udeležence umetniškega procesa. Foto: Cankarjev dom

Digitalna komuna, ki je bila sporedu v Cankarjevem domu, je primer, ko se tako rekoč alternativni dejavnosti uspe prebiti v hram "visoke" kulture. Iz multimedijskih delavnic se je razvila produkcija, ki povezuje video, zvok, svetlobo, gibanje in še kaj. V Digitalni komuni ti mediji niso povezani v celoto, ki je seštevek prispevkov vsakega od njih. Tokrat gre za medsebojno odzivnost participantov, ki se izražajo na različne načine. Najboljši povzetek dogajanja: Digitalna komuna je avdiovizualni laboratorij v živo.

Poslušati drugega, tudi če govori drugačen umetniški jezik
Zanimiva je še ena opredelitev projekta, ki so jo podali njegovi ustvarjalci. Digitalna komuna naj bi bila demokratična umetniška forma. Vsi sodelujoči se namreč odpovedujejo diktatorskemu diskurzu, uveljavljanju diktatorskega pogleda; vsi upoštevajo delo, umetniški jezik drugih, in se nanj odzivajo. Ne poskušajo ga utišati ali celo popolnoma ukiniti. Za glavno pravilo te umetniške interakcije bi tako morda lahko imenovali poslušanje drugega.

Kdo "biva" v digitalni komuni?
Koncept prve Digitalne komune je zasnovala Aleksandra Kostič, ki skupaj s Petrom Tomažem Dobrilo vodi intermedijski in vizualni program mariborskega centra Kibla. K projektu je Kostičeva pritegnila Luko Dekleva in Ano Pečar (videostrukturo), Dina Schreilechnerja (videosegment), Camerona Bobra in Marka Gutmana (glasba, obdelava zvoka in glasov), Mojco Kasjak (gib), Davida Orešiča (oblikovanje svetlobe), Uroša Čučkoviča (računalniške povezave) in Jureta Vekjeta (tehnična izvedba).