Če se želijo tako primerjati z mogočnimi voditelji starega veka, jim je pošteno spodletelo. Številni arhitekturni kritiki namreč menijo, da je poplava novih stavb v neofaraonskem slogu – najboljši primer naj bi bila zgradba vrhovnega ustavnega sodišča – predvsem izraz slabega okusa. Egiptovski arhitekt Omar El Faruk je tako dejal, da nove vladne stavbe prej spominjajo na odrsko sceno kot pa na pravo arhitekturo, dobro pa bi se zlile predvsem z urbano krajino Las Vegasa.

Je Egipt v svetu neprepoznaven?
Vladni možje se seveda ne strinjajo in 'gonijo svoj prav'. Ravno serija stavb v neofaraonskem slogu naj bi prispevala k boljši prepoznavnosti Egipta – kot da bi država trpela za neprepoznavnostjo – in obiskovalcem že takoj ob vstopu v prestolnico vzbudila občutek sprehoda skozi čas. Kajti čeprav sodobni Egipčani niso potomci ljudstva, ki je pred več tisoč leti ustvarilo tedaj najmočnejšo državo sveta, skušajo svojo državo ob pomanjkanju velikih kulturnih, znanstvenih in drugih dosežkov sodobne egiptovske družbe še vedno predstavljati predvsem kot naslednico starega Egipta.

Tudi arhitektom ta 'prevara' državnega vodstva ni ostala skrita. Faruk tako pravi, da skuša oblast z neofaraonskim slogom v arhitekturno krajino sodobnega Egipta vnesti stavbe, ki nimajo z navadami sodobnih Egipčanov in njihovim načinom življenja prav nič skupnega. To ni arhitekttura, s katero bi se današnji prebivalci mesta ob Nilu lahko identificirali. Je zgolj podoba, ki naj bi prevzela tujce.

Arhitekti na študiju zgodovine
Profesor arhitekture na univerzi Kairo, Ali Gabr, je arhitekte, ki uresničujejo kaprice egiptovskega državnega vodstva, obtožil zgodovinske neobčutljivosti in slabega poznavanja razvoja kulture na ozemlju današnjega Egipta. Za Gabra je neofaraonski slog goli lapurlartizem, saj arhitektonski elementi faraonskega obdobja v današnji dobi ne morejo biti nosilci pomena. So le okrasje brez sporočilne vrednosti. "Arhitekti le 'izrezujejo in lepijo'." Tako je Aly Gabr opisal delo 'vladnih arhitektov'.

Kaprice egiptovske elite
Z vnašanjem neofaraonskega sloga v Kairo oblast in arhitekti dokazujejo svojo šibko narodno zavest. Dokazujejo, da jim ni mar za kulturno izročilo Egipčanov. Ali Gabr to trditev podkrepi s tem, da se za neofaraonski slog pri gradnji zasebnih domov pogosto odloča predvsem gospodarska in politična elita, ki skuša tudi čim bolj 'verno' posnemati življenjski slog zahodnjakov. Elita želi svojo 'mogočnost' prikazati s prevzemanjem simbolike faraonskega Egipta, pri tem pa ji je prav malo mar, da je več kot 90 odstotkov Egipčanov muslimanov, drugi pa so po večini kristjani; ne enim ne drugim pa staroegipčanska ikonografija ne pomeni kaj dosti.

Smo nasledniki faraonov!
Povsem drugega mnenja pa je Zahi Havas, vodja egiptovskega vrhovnega sveta za starine. Ta trdi, da je novi razcvet neofaraonskega sloga simbol večje samozavesti Egipčanov. Tako so se končno 'otresli' ponižnosti, ki so jim jo vzgojila desetletja življenja pod kolonialno oblastjo Evropejcev: "Vesel sem, da so se Egipčani začeli 'zaljubljati' v antični Egipt. Egipčani pravijo: 'Smo nasledniki faraonov.'" Zadnja izjava seveda ni resnična, je pa še ena potrditev tega, da zgodovina nikoli ni objektivna, je predvsem soglasje ljudi o tem, kako naj bi se vrstili dogodki v prejšnjih stoletjih.