Oglas
V 60. in 70. pa je tedaj novi in na Japonskem izoblikovani arhitekturni koncept, imenovan metabolizem, pomenil pravo revolucijo. Stavbe so se iz statičnih objektov prelevile v "reči", katerih značaj je fluiden, saj se njihove funkcije prilagajajo potrebam. O "metabolistični" arhitekturi in z njo povezanim vzponom japonskega arhitekturnega ustvarjanja v 60. in 70. je v Arhitekturnem muzeju Ljubljana na predavanju z naslovom Metabolizem prej in potem: Kako si je povojna japonska arhitektura pridobila mednarodni ugled govoril Jasuši Zeno, japonski zgodovinar arhitekture in avtor številnih knjig in člankov o arhitekturi.
Najprej vojska in jeklo, malo pozneje arhitekturaJaponci so na pot razvoja v državo s sodobnim gospodarstvom in vojsko stopili že na začetku 20. stoletja, ko je bila tako rekoč prednost militarističnega japonskega cesarstva osnovanje mogočnega imperija. Preobrazba družbe in kulture, katere del je tudi arhitektura, pa je potekala precej počasneje. Šele po koncu druge svetovne vojne, ko je bil Japonski vsiljen proces sekularizacije - če smemo tako imenovati zahtevo po izgonu čaščenja cesarske figure kot božanstva iz javnega življenja -, ki je sčasoma rezultiral tudi v kulturnih spremembah. Japonska je zares začela postajati urbana družba 20. stoletja.
Tudi Japonci so lahko arhitekti
V šestdesetih se je ta razvoj, pospremljen z močno gospodarsko rastjo, izrazil tudi v bliskovitem spreminjanju podobe japonskih mest. Arhitektura je postajala vedno pomembnejša in med svetovno znanimi arhitekti so se prvič znašli Japonci. To se je zgodilo v 60., še bolj pa je do izraza prišlo v 70., ko so arhitekti kot Kenzo Tange, Fumihiko Maki, Tadao Ando in Tojo Ito svetu predstavili metabolizem. Ta je postal sinonim za japonsko arhitekturo, ki od tedaj nikoli več ni zdrknila v obskurnost.
Čeprav je metabolistična arhitektura do izraza najbolj prišla v velikih velemestnih kompleksih in nebotičnikih, pa metabolizem vendar ni popolnoma "očiščen" potez japonske tradicionalne arhitekture in kulture. Tudi zato tokratno predavanje iz cikla Arhitekturni epicentri seže do tridesetih let, saj se je sodobna japonska arhitektura oblikovala na sotočju na Zahodu zasnovanih arhitekturnih tokov in japonske tradicionalne arhitekture.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje