Tojo Ito (v sredini) se ponaša tudi z beneškim levom za življenjsko delo. Foto: EPA
Tojo Ito (v sredini) se ponaša tudi z beneškim levom za življenjsko delo. Foto: EPA
Tower of winds sega v nebo na Japonskem.
Serpentine Gallery Pavilion je eden od Itovih poskusov, kako povezati arhitekturo in naravo.

Medaljo vsako leto podeljuje britanska organizacija RIBA, dobitnika ali skupino ljudi, ki je imela mednarodno priznan vpliv na arhitekturo, pa mora osebno odobriti tudi kraljica. Zlato medaljo mu bodo podelili na slovesnosti 16. februarja prihodnje leto.

Ne veliko, a kakovostno
Tojo Ito je leta 1965 diplomiral na tokijski univerzi in že čez nekaj let odprl svoj arhitekturni studio. Čeprav je daleč od tega, da bi ustvaril veliko stavb, pa je njegov način ustvarjanja vplival na generacije arhitektov. To so mu s podelitvijo zlatega leva za življenjsko delo priznali tudi na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2002.

Kaj ustvariti za selivce?
Ito se je skozi vso svojo kariero ukvarjal z nebistvenim simbolizmom v arhitekturi. V sedemdesetih se je še posebej navdušil nad zgodnjimi modernističnimi gibanji, ki so zagovarjala purizem in uporabo lahko dostopnih industrijskih materialov. Pod njihovim vplivom je načrtoval svoje zgodnje projekte, med katerimi sta bila White U in Silver Hut. Njegove kasnejše stvaritve pa je zaznamovalo prepričanje, da je za vedno bolj mobilen in neformalen način življenja najprimernejša uporaba lahkih materialov, blaga, aluminija in kovinskih plošč. Kako je to v resničnem svetu, je mogoče videti na projektih, kot so Tower of Winds, Restaurant Nomad in Yatsushiro Municipal Museum.

Navdih, ki iz njegovih del veje že 30 let
"Tojo Ito generacije arhitektov navdihuje že od sedemdesetih let, ko je njegovo delo začelo dobivati mednarodno priznanje. Že trideset let je ena od vodilnih osebnosti v arhitekturi in vesel sem, da je sprejel kraljevo zlato medaljo," je odločitev za Ita komentiral predsednik RITE Jack Pringle.

Premik k naravi
Med pomembnejšimi zadnjimi Itovimi projekti so Sendai Médiatheque na Japonskem, kjer je ustvaril popolnoma samosvojo kompozicijo skorajda brez zidov, ki omogoča enostavno prehajanje iz enega prostora v drugega, dva paviljona v kraju Brugge v Belgiji in Serpentine Gallery Pavilion v Londonu. Zanje je značilno, da se je otresel modernističnega purizma, ampak je v njih skušal ustvariti arhitekturo, ki posnema naravo okrog sebe in vsebuje prostore, ki jih preveva radost.