Namestitev več kot 300 zrcal v eno samo dvorano je bilo konec 17. stoletja skoraj nezaslišano dejanje. Zaradi beneškega monopola nad izdelavo zrcal so bila namreč ta tedaj neverjetno draga. Foto: EPA
Namestitev več kot 300 zrcal v eno samo dvorano je bilo konec 17. stoletja skoraj nezaslišano dejanje. Zaradi beneškega monopola nad izdelavo zrcal so bila namreč ta tedaj neverjetno draga. Foto: EPA
Zrcalna dvorana - freska Charlesa Le Bruna
Freska v Zrcalni dvorani v Versaillesu velja za eno prvih in eno najveličastnejših propagandnih umetniških del. Foto: EPA
Zrcalna dvorana
Stotnija restavratorjev je tri leta obnavljala freske in pozlato na kipih ter 'loščila' zrcala. Foto: Chateau de Versailles
Zrcalna dvorana v Versaillesu
Poseben izziv za restavratorje je bila izdelava posebnega odtenka modre barve, zaradi katerega imajo izvirne freske Charlesa Le Bruna poseben pridih vzvišenosti. Foto: Chateau de Versailles

To je Galerie des Glaces (Dvorana zrcal), ki velja za glavni simbol absolutistične oblasti Sončnega kralja Ludvika XIV. Kar sto restavratorjev se je ukvarjalo z vračanjem sijaja dvorani, ki ni bila temeljito obnovljena še nikoli od leta 1684, ko je bila dokončana. Posebnost dvorane so seveda zrcala. Kar 357 jih je nameščenih v podolgovati dvorani s površino 800 kvadratnih metrov. Nakup tolikih zrcal je konec 18. stoletja veljal za izkaz nezaslišane razsipnosti, skoraj razvrata. Zaradi monopola Beneške republike nad izdelavo zrcal so bila namreč ta tedaj neverjetno draga.

Preboj v propagandni umetnosti
Čeprav večina obiskovalcev kot začarana strmi v zrcala, pa je prostor izjemen umetnostnozgodovinski dragulj predvsem zaradi velike freske, ki se pne čez celoten strop. Ravno restavriranje te poslikave Charlesa Le Bruna v obokanem stropu je bilo najzahtevnejše od vseh del, ki so jih restavratorji opravili v zadnjih treh letih. Le Brun je naslikal prizore iz življenja Sončnega kralja in freska je eno prvih, obenem pa tudi najveličastnejših, propagandnih umetniških del. Slika velja za prvo v zgodovini likovne umetnosti, ki monarha prikazuje v aktivni državniški vlogi. Prej so vrednote, ki naj bi jih utelešala oblast, prikazovali prek alegorije, upodobljene so bile z mitološkimi figurami.

Popravljanje napak prejšnjih restavratorjev
Preden so se restavratorji lotili dela, so kar eno leto preučevali stanje in posebnosti izdelave prvotne freske. Ena od posebnosti tega izjemnega baročnega umetniškega dela je prav poseben, zelo sijoč odtenek modre barve, ki je bil Le Brunu zelo pri srcu in ki je močno pripomogel k očarljivosti poslikav. Ta barva je restavratorjem povzročila nemalo težav, saj so morali izdelati prav tak odtenek, če so freski hoteli povrniti njen prvotni značaj. Težava pa ni bila le izdelava barve. Restavratorka Véronique Stedman je za časopis Frankfurt Allgemeine Zeitung povedala, da so predhodniki njene restavratorske ekipe večkrat naredili hude napake. Delčke barve, ki so odpadli s stropa, so pogosto namestili na povsem napačno mesto in tako "zmazali" prvotno zelo jasne konture figur in drugih detajlov. In to je bilo zdaj treba odpraviti.

Ureditev Dvorane zrcal je Ludvik XIV. ukazal, ko je bil grad Versailles že dokončan. Delo je leta 1878 steklo po načrtih in pod nadzorom arhitekta Julesa Hardouina - Mansarta, ki je v dvorano preuredil tri že prej obstoječe sobe. Hardouin-Mansart sicer ni bil prvi arhitekt, ki je po naročilu Ludvika XIV. delal v Versaillesu. Prej 'skromni' gradič so namreč v veličastni dvor preuredili po načrtih Ludvikovega 'osebnega arhitekta' Louisa Le Vauja, obsežne parke okoli kompleksa pa so uredili po načrtih krajinskega arhitekta Andréja Le Notreja.

Simbol francoske veličine in tudi francoske sramote
Če je bila Zrcalna dvorana izvirno prostor za zabavo, v katerem je Ludvik XIV. kot v posmeh svojemu izkoriščanemu ljudstvu prirejal razkošne pojedine in sprejeme za plemenitaše iz drugih evropskih držav, je prostor pozneje zaslovel tudi kot prizorišče nekaterih za evropsko, pa tudi za svetovno zgodovino najbolj pomembnih dogodkov. Prav v tem simbolu francoske fevdalne moči so leta 1871 kot prvega cesarja na nove enotne nemške države kronali Viljema I. Dogodek, ki se je zgodil 18. januarja 1871 in s katerim so Nemci simbolno potrdili zmago pruske vojske nad francoskimi četami Napoleona III., še danes velja za eno največji sramot francoske zgodovine.

Naslednjič se je v Versaillesu zgodovina pisala leta 1919. 28. junija tega leta so v Zrcalni dvorani podpisali versajsko pogodbo, s katero se je tudi uradno končala 1. svetovna vojna. Leta 1982 pa je tedanji francoski predsednik Francois Mitterrand med zloščenimi zrcali gostil udeležence srečanja sedmih gospodarsko najmočnejših držav. Zdaj, ko je dvorana obnovljena, se utegne tudi novemu francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju poroditi ideja, da bi v Zrcalni dvorani pripravil kakšno politično manifestacijo.

Polona Balantič