Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?

.
15. februar 1917
Od sinoči naprej imamo strašni sever z groznim in drobnim snegom. Danes zjutraj je kazal toplomer 36 stopinj mraza, naši ubogi ljudje pa nimajo kaj za kuriti. Mattoni se absolutno nič več ne briga za oddelek, pač pa za proklete vlačuge v kantini. To je sedaj njegova edina skrb. Možje mi pri delu samo zlezejo skupaj, potem se prevali po tleh in tako smo danes spravili v bolnico sedem mož z zmrzlinami prve stopnje in mi je zdravnik rekel, da napravi on sam službeno sporočilo o našem oddelku vsled tako velikih izgub. Ljudje ostanejo pohabljenci celo življenje, ker jim udje umrjejo vsled ozebline.
18. marec 1917
Vreme imamo zmerom zelo mrzlo, med severom in snegom ni razlike, oba združena pa sta naše gorje in ni izgleda, da bi ta nesrečna zima kmalu prenehala, njen konec je za nas nepregleden. Sedaj se ne sliši drugega tukaj govoriti kakor o ruski revoluciji in kakšni fantastični kombinaciji? Vojaštvo govori raznovrstne reči, da se Bog usmili. Vse mogoče in nemogoče neumnosti se govori med vojaštvom in civilisti, tako je nastal pravi babilonski stolp. Kakšne čenčarije se govorijo vsevprek, in celo oficirji, ti pripovedujejo cele romane, tako ni vredno si teh podrobnosti beležiti. Dejstvo je, da podrobnosti o ruski revoluciji ne poznamo in je kmalu ne bomo spoznali v podrobnosti. Je vprašanje, ako cela ruska revolucija nej izmišljena samo, da bi se nas navdušilo z znano frazo »Durchhalten« (Vzdržati). Recimo, da je kaj resnice, ali niso mogoče eni mogočneži ljudsko bedo izrabili v svoje črne načrte, da bodo s pomočjo teh sirot pregnali druge, iste pometali v ječe in na vislice in se bodo sami moči polastili. Ali ni končni cilj vseh teh prekucuhov enak? Ali je res, da je ta preobrat čisto naroden, ljudski, gospodarski, in da bode potem res nastala mlada in moderna Rusija? Pri vseh teh vprašanjih je treba hladne krvi in treznega presodka.
Ob 5h popoldne je nastala spet silna severna burja s snegom in tako gosto, da se nikamor ne vidi. Velikanski sneženi oblaki dirjajo po zemlji z veliko silo proti jugovzhodu in toplomer kaže zvečer ob sedmih 19 in pol stopinj pod ničlo. Domačini trdijo, da že čez 10 let ni bilo v teh krajih tako hude zime. Ob desetih ponoči pa se nenadoma spremeni veter v jugozahodnega in zjutraj smo imeli že dež pri treh stopinjah toplote.

26. marec 1917
Od sinoči zmerom sneg pada, jaz pa sem popolnoma zgubil spanje. Sedaj me že dalje časa neka neznana grozota objema v postelji, kadar ležem k počitku. Od same izmučenosti se začnem potiti ter se v postelji samo obračam čez polnoč, in ako v tej muki zadremljem, se vsak trenutek spet zbudim. V prsih imam neko čudno tesnobo in se mi srce s svojim bitjem hoče ustaviti. Pri tem čutim bolezen, kakor da bi me s šivanko zbadal (Strallende Schmerzen). To se godi zmeraj, skoraj vsak večer, in sem zaradi tega že čisto suh in mršav postal. Tudi srčne žile na rokah pri pesteh me hudo bolijo, da ne morem večkrat še roke pravilno vzdigniti, in to najbolj zvečer in zjutraj. Tudi noge sem dobil težke, da komaj hodim.

Ker pri oddelku ni jesti, sem si danes za lasten denar kupil pri tukajšnjih Židih; in stane: kilogram pšenične moke je sedem kron in pol, eno jajce je eno krono, liter mleka je po krono dvajset, kilogram špeha, na zraku posušenega, pa 20 kron. Ker sem Judom očital oderuštvo, mi osorno odgovori: »Pa pustite, drugi radi plačajo še več.« Nato sem odšel s prepričanjem, da je danes najbolje biti Jud, in naj ima povrh še eno ali več mladih hčera, pa je gospod, pred katerega vse pade na kolena.

Ker imamo za nalogo tudi vzdrževanje poljske železnice iz Rokitnice v Ozierane, je 29. I. Train Div. v Oz. Peresika ob jezeru klavnica za živino. Danes sem bil opozorjen po naših podčastnikih, da hodijo naši Bosanci na skrivaj h klavnici Prov. Amt 29 iz zemlje izkopavat živalska čreva in druge odpadke, ki jih tamkajšnji vojaki mesarji zavežejo in zakopljejo v zemljo. Zvečer sem napravil nenadoma preiskavo pri Bosancih in smo našli deloma polne »Brotsacke« (vreče za kruh) te smrdeče mrhovine, drugi pa so si skrivaj kuhali to nesnago v jedilnih skledah in jedli z neverjetno slastjo. Na moje vprašanje, zakaj da to delajo, saj lahko zaradi zastrupljenja vsi umrjejo, mi soglasno odgovorijo: »Molim, gospodine Werkmajster, ja sam gladan za umret.« (Prosim gospod delovodja, umrl bom od lakote.) Grozen je ta pogled na te uboge ljudi in smrdečo mrhovino, ki so jo prisiljeni jesti in naš Kohn ne stori niti koraka, da bi olajšal to strašno gorje – lakoto. To je prekleta pravica, in ker je ta pravica na naši strani, moremo zmagati?

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.