Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji

.

6. april 1917
Ob deseti uri predpoldne se mi je narednik iz konjske bolnišnice v Rokitnici od 29. I.T.D. (c.-kr. 29. pehotna divizija) pritoževal, da je tukaj v teku dveh mesecev poginilo čez 200 konj. Konji strahovito poginjajo, dnevno do pet konjev, in bodo vsi poginili, ako gre tako naprej. Živeža za konje ni, mraz in trpljenje najhujše, pa vojaki jih strašno mučijo. Vse to pospešuje pogin uboge živine, in nihče se za uboge konje ne briga.

7. april 1917
Danes je velika sobota in imamo močan južnovzhodni veter. Tudi že 14 dni je tukaj pred nami prav močna kanonada – in to naj bi bila revolucija?
Ja ljubi Bog – ko pišem te vrstice, sedim v hosti in sem suženj, kakor so bili ujetniki v starih časih – kje so tisti zlati časi, ko sem se po otroško veselil velikonočnih praznikov? In danes tukaj v tujini zdihujem žalosten na duši, telesno popolnoma ubit, doma vzdihujejo žena in otroci in zvijajo roke od revščine, in se tudi ne more pomagati. Ja, pravica, kje si – in kam si odšla od človeške družbe – je nej na Rusko k revolucionarjem?

Ljube ptičice, o kraj mene krasno prepevajo – kakor bi mi hotele pokazati, katera od njih lepše prepeva in katero bi posebno pohvalil. Ja, nedolžne ptičice, Ve ste srečne in bodite vesele – ter le prepevajte svoje krasne pesmice čast in hvalo Stvarniku in se ne pustite motiti. Po vztrajanju enega in istega Stvarnika smo si sobratje, vendar Vas mi v svoji zaslepljenosti in brezobzirnosti nočemo posnemati in se od Vas učiti tistega veselja, ki ga Ve uživate, in bi lahko tudi mi bili istega deležni. Zatorej, moje ljube sestrice ptičice, uživajte svoje nedolžno vesolje do konca sveta in mi zaslepljenci s sramotnim priimkom »kulturni ljudje« se ločimo od Vas – ter se pogreznemo v brezno žalosti, bede in prokletstva človeške usode: kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci v letu 1914 po Kristusovem rojstvu!
Danes smo dovršili popravilo železnice, ki jo je povodenj pokvarila, in nocoj smo dobili brzojavni ukaz, da moramo biti že zjutraj v Chorowu.

19. april 1917
Danes ob pol 11h je meni med drugim pripovedoval moj kolega Werkmeister iz 11. I.T.D., ki vodi tukajšnjo parno žago, da je bil 95. pešpolk sedaj iz tukajšnje bojne črte odstranjen, ker je ves polk izjavil, da se noče več z Rusi bojevati ter se bode pri morebitnem ruskem napadu pustil celi polk ujeti. Koliko je na tem resnice, ne vem, res pa je, da je bil na naglo celi polk neznano kam premeščen. Tudi se med vojaki govori, da so isti videli, da so se dali ruski, nemški in naši častniki skupaj fotografirati. Tudi o mirovnih pogajanjih (gre za mirovna pogajanja v Brest-Litovskem in 3. marca 1918 podpisano mirovno pogodbo med Rusijo in centralnimi silami) so razširjene med tukajšnjim vojaštvom fantastične govorice. Eni trdijo, da nam je Rusija že odgovorila na ponujeno mirovno pogodbo, da Rusija sprejme naše mirovne pogoje pod pogojem »častni mir«. Odpovedati se mora tudi Avstrija vsem aneksijskim namenom. Z nemškim narodom tudi hoče Rusija skleniti mir, samo ne s Hohenzolerji (gre za znamenito dinastijo vladarjev dežel Hohenzollern, Brandenburg, Prusije, Nemškega cesarstva in Romunije. V času prve svetovne vojne je Nemčiji vladal cesar Viljem II. (1888–1918).), ampak z nemškim narodom. Nocoj se je tudi bliskovito razširila med vojaštvom govorica, da so bili Nemci pri Arras–Reimsu hudo tepeni, da so Angleži in Francozi tam ujeli 120 tisoč vojakov in čez 100 različnih topov. Kdo te govorice razširja med vojaštvom in s kakšnim namenom, ne vem, mislim pa, da od naših nasprotnikov.
Sploh je razpoloženje med vojaštvom zelo razburjeno in neka tajna ter skrivnostna napetost, ki ne bo imela dobrega konca. Koliko se govori dnevno tukaj o krvavih demonstracijah na Nemškem in pri nas povsod (*Jurkovič opozarja na naraščajoče število demonstracij zaradi slabe preskrbe, ponekod so protesti preraščali v politične z zahtevami po koncu vojne, spremembi političnih razmer itn.)! In te novice prinaša vojaštvo z dopusta. Da je na mnogih krajih že izbruhnila lakota, polja se ne morejo več obdelovati, ker ni potrebne živine, ni semena za njive in drugih stotero sličnih stvari se tukaj govori.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.