Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
- 23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
- 24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan
- 28. del: Tomiji so predobro naciljali na to točko
- 29. del: Ali je vreden ta kos dežele teh strašnih žrtev?

30. marec 1918
Delamo s polno paro na vzdrževanju in izmenjavi tračnic na železniški progi Gouzeaucourt–Épehy; raznih tehničnih čet po vseh železniških progah kar mrgoli. Vlak za vlakom prihaja od Some, ranjeni, ujeti, vojni plen razne vrste, to se s strašno naglico bojišče čisti in vse takoj odpelje v zaledje Nemčije.

Danes mi je med službo pripovedoval nemški poročnik iz M. E. D. 1., da bi morala mornariška divizija pri Albertu nadomestiti pešadijsko divizijo in marinci so se uprli. S tem so povzročili, prvič, da je tista divizija, dasi popolnoma izčrpana in skoraj brez moštva, morala prevzeti staro mesto ob Somi in je preteklo tri dni, da se je tista divizija toliko ojačala za napad. Ta čas pa so Angleži in Francozi sijajno izrabili. Tisto obrambno črto so dobro zasedli in ojačali s težkim topništvom, da mi sedaj sploh ne pridemo več čez reko in je nadaljnje prodiranje skoraj nemogoče. Ako bi marinci takoj zavzeli njihove pozicije in vsled zelo slabe zasedbe bojne črte naredili napad na Angleže, bi mi lahko predrli in se polastili kolodvora Amiens in živa duša nas ne bi več mogla zadržati do Pariza. Sedaj pa je cele ofenzive konec in še ni izključeno, da se bomo morali zaradi slabega terena odmakniti in tudi Alberto zapustiti. Jaz sem njemu nato pripomnil: "Če so vaše navedbe popolnoma pravilne, je vojna odločena v korist Francozov, v drugi ofenzivi Francozov in Angležev ne boste zmagali. Pomislite, da je bila tudi ruska vojska napadla tam, od koder ste mislili vzeti še več vojakov za topništvo." On molči in s tem je bil najin pogovor končan.
Zvečer sem moral z Nemci s tovornim avtom v St. Quentin (danes mesto oz. občina v severni francoski regiji Pikardiji. Med vojno je bilo mesto precej na udaru, saj je bilo integrirano v t. i. Hindenburgovo linijo) in smo tja prišli ob 8h zvečer. Povsod enaka slika razdejanja brez razlike in mesto je danes ruševina. Dobil sem na srečo v nemški prodajalni štiri razglednice, da vsaj s teh vidim, kako je bilo to mesto prijazno. Škoda je krasne cerkve, ki še danes žalostno priča o svoji prejšnji krasoti. Baje so sedaj Angleži mesto popolnoma porušili z "Brandgranatami" (zažigalne granate) in je bilo to tudi pričakovati, ker je zelo važno železniško križišče.

4. april 1918
Zvečer smo se odpeljali nemški pionirji, 80 mož, in jaz z 20 našimi možmi s tovornimi avtomobili v Péronne, da tam pomagamo z železnico dospele nove nemške tanke spraviti iz vagonov.

5. april 1918
Pri izkladanju teh 42 tankov smo delali z nadčloveškimi močmi, da smo jih ponoči spravili z vagonov. Kam grejo te pošasti, ne vem, in smo zjutraj ob 6h bili nazaj odpeljani na staro mesto ter smo morali takoj delati naprej pri izkopu strelskih jarkov. Mesto Péronne je danes razvalina, je pa posebno važno železniško križišče, zato so bili za to mesto tako srditi boji. Slika razdejanja je pa povsod enaka. Uničeno je vse, kar se da uničiti, bodisi hiše, drevje ali njiva brez izjeme od mesta Péronne do sem in tako bo menda povsod v teh delih Francije.

Danes smo imeli ponovno pet ranjenih, in sicer dva težko ter je malo upanja, da okrevata. Kanonada je bila strašna, povrh pa še nadloga iz zraka, danes smo morali prestati pravi pekel pri delu. Tudi nemški pionirji so imeli precej žrtev, ker je dvakrat pridrvel avto po ranjence. Zvečer sva imela z mojim poveljnikom Laszlom hud prepir zaradi našega oddelka in sem njemu odločno očital, da je on sam kriv teh žrtev s svojo hvalo proti Nemcem, ki nas bodo popolnoma uničili, ker na najnevarnejše točke ravno nas postavijo na delo.
Tudi so možje že stari in po ukazu našega A. O. K. bi morali iti naši Romuni domov, zato njemu zagrozim: "Gospod nadporočnik, če ne pridemo ven iz tega pekla, bom takoj naredil zapisnik, da naše staro moštvo samo vi tukaj zadržujete, namesto da bi jih izpustili. Tudi jaz imam šest otrok in ne smem po okrožnici z dne 18/IX. 1917, oddelek 10, številka. 216370, normativni odredni list 44/17 z dne 20/IX. 1917, v bojnem položaju dežurati – in tudi med našim moštvom je veliko Romunov, ki imajo še več otrok."
On ves divji začne kričati nad menoj, da kaj sem jaz, da me bo pustil aretirati in zapreti. Jaz ga poslušam, da se zdivja, potem odločno rečem: "Vaša usoda leži samo v vaših rokah, jaz se ne bojim vaših groženj, vendar boste kaznovani, ker ste kljub najvišjim ukazom stare Romune domov poslati te privedli v Francijo. In še nemško odlikovanje želite dobiti – po našem vedenju železni križec I. stopnje."
Po tem prepiru se odstranim ter grem v svojo luknjo in začnem takoj pisati zgroženo vlogo na A. O. K. Pri tej pisavi me zaloti naš narednik Schwarz ter njemu povem za svoj spor s poveljnikom, in da bom takoj vlogo odposlal. Schwarz je takoj nato o tem poveljnika obvestil in me sproti ob 10h ponoči poklical k sebi s prošnjo na važen razgovor. Jaz pridem k njemu v službeni opremi in se službeno javim pri njem. On: "Vi, gospod delovodja, vi boste čez mene naredili en zapisnik pri vojaškem vrhovnem sodišču?" Jaz: "Sem že enako napisal in bom jutri zjutraj to isto predal pri nemškem poštnem uradu."
Laszlo bled kakor smrt se trese, da ne more govoriti, in končno bruhne: "Jaz bom ta zapisnik uničil." Jaz odločno: "Če se vam posreči, da me takoj ustrelite, potem dobite zapisnik, drugače pa ne." On se usede na svojo posteljo ter končno reče po daljšem molku: "Gospod delovodja, jaz grem jutri k našim zadolženim komandosom in bom dosegel, da bomo takoj stran šli od tod – a vam je prav tako? Začasno obdržite svoja pisma in jaz bom jutri dopoldne že spet tukaj." Jaz: "Gospod nadporočnik, začasno se strinjam." Ter se po službeno poslovim.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.