Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci

.
21. april 1917
Danes popoldne je bilo polno »Fesselbalonov« (izvidniški zračni balon) v zraku, naših in ruskih, vendar topniškega boja ni bilo do sedaj. Pač pa so včeraj ob peti uri popoldne Rusi na Kremasz, na naš novi kolodvor, ustrelili 15 plinskih granat, a smo imeli samo enega lahko zastrupljenega moža. Naša sreča je bila, da je pihal močan zahodni veter, drugače bi bil lahko cel naš oddelek zastrupljen. Za plinske maske sem že večkrat opozoril našega Kohna, pa on se za moštvo nič ne briga, mogoče se bode sedaj, ko imamo enega moža zastrupljenega. Vse druge čete so s plinskimi maskami preskrbljene, edino mi ne. Na Kremasz še do danes ni bilo Kohna, samo doma leži in žre kakor hrošč na hrastu.
Ob pol četrti uri popoldne pride na Kremasz poročnik Schächter iz železniškega oddelka in mi naroči, da mora biti novi kolodvor tukaj jutri gotov za pokladanje železnega tira. Jaz Schächterju rečem, da jutri še ni mogoče vsega tega dela dovršiti, za to je čas prekratek. Ljudje so stari, izmučeni in lačni ter ne morejo tako delati, kolikor Vi od njih zahtevate. Schächter odgovori: »Jutri mora biti to delo končano in še pojutrišnjem mora vlak odpeljati. Pri vojski pomeni "morati" - da morajo ljudje zelo fejst delati in to delo končati. Vi, delovodja, na prvem mestu je vojska – potem dolgo nič, potem pa civilna sodrga [tukaj je mislil moje Bosance].« Jaz odgovorim: »Gospod poročnik, tudi "morati" ima svoje meje, in nisem še slišal, da je mati prvo vojaka rodila. Slišal pa sem, da je rodila govedo in iz tistega goveda je postal vojak.« Schächter srdito odgovori: »Vi en drek razumete.« Jaz odgovorim: »Gospod poročnik, dovolj, da vidim, da je vaš pogled na zadevo zelo klavrn.«
Nato se jaz obrnem in odstranim, ker s takimi mlečnozobneži se ne bom prerekal, mož ima okoli 19, 20 let.

25. april 1917
Ob 10h smo se odpeljali na Babicze in smo prišli tja ob poldne s 107 možmi. Tako smo izgubili od 6. januarja 1917 do danes 111 mož, to je strašno število izgube za dobre tri mesece. In vendar ni žive duše, ki bi preiskala, ali so te izgube upravičene ali ne ter po čigavi krivdi. Na italijanskem bojišču, kjer smo morali delati v najhujšem topniškem ognju, smo imeli zelo malo izgub v primeri s tukaj v Rusiji, po krivdi razuzdanih in zanikrnih oficirjev. So pač te strašne številke dovolj zgovorna in živa, pa žalostna priča našega trpljenja.

Jaz in Kohn imava tukaj skupaj v eni hiši stanovanje in pisarno, ker ni več prostora. Moštvo pa stanuje v hiši številka 54 in 58. Stanovanje je dovolj lepo in suho, moštvo spi po tleh na slami v sobah in midva s Kohnom sva dobila od gospodarja vsak svojo posteljo za spati. V hiši stanuje stara gospodinja s sinom in hčerjo, že oba tudi precej v letih.

26. april 1917
Danes smo še službe prosti, to je polovico moštva je že začela delati in druga polovica gre jutri na delo gradit nove poljske železnice Babiczy–Kruchiniczy v dolžini 4,8 kilometra. Na tej progi imamo do 10 metrov globoke zareze narediti čez dva hriba. Od časa, ko je Mattoni odšel v bolnišnico, ljudje še niso imeli niti pol dne prosto ob nedeljah, da bi se zamogli malo očistiti, pokrpati in umiti. Dnevno delamo 12 ur in še po štiri do pet kilometrov hoda povrh na delo in z dela. Kakor je vojska vihrava, takšno imamo tudi vreme.

Ledeno mrzli sever s snegom brije, da je vsa zemlja pomrznila. Opoldne je bilo malo solnca in zvečer, kakor na povelje, je veter in sneg prenehal. Jaz mislim, da to skrajno nestanovitno vreme nastane tukaj vsled pomanjkanja gozdov, ker je sama planjava z majhnimi hribčki, kamor ti pogleda oko, in ne boš nikjer gozda opazil, saj večjega ni. Pšenica, kolikor je zimina, je še čisto v zemlji in sploh še ne kaže rasti, kakršne smo ob tem času navajeni po naših krajih. Zemlja je tudi tukaj malo obdelana. V tej vasi je neverjetno mnogo otrok pri vsaki hiši in po en starček ali starka doma s temi sirotami. V celi vasi imajo domačini samo dva konja in ta gresta od hiše do hiše ter si na ta način pomagajo malo zemljo obdelati. Tem revežem zelo primanjkuje tudi delavskih moči.

V hiši, kjer stanujem jaz, je 75-letna stara ženica s sinom in hčerjo ter z dvema majhnima otrokoma – in ne morem dognati, čigavi so ti otroci. Domačini so jako redkobesedni in boječi ter se ne upajo na glas med seboj govoriti. Stara ženica silno mnogo moli pozno v noč in zjutraj že na vse zgodaj ter še podnevi ob vsaki priliki. Do sedaj še nisem našel sličnega slučaja – srečna starka, da najde v tej goreči molitvi tolažbo.

Ti resni ljudje so neverjetno neuki, skoraj nobeden ne pozna na uro, ako mu jo pokažeš. In celo sem našel starčke tukaj, ki niso vedeli, zakaj je ura in so jo pri meni prvikrat videli v življenju. Ne znajo nič čitati, tudi ne pisati, edino, kar znajo, je moliti ter so brezpogojno globoko verni. Oropani so vsega: delovne obleke, brez vsake živine, edino kravo imajo, ki pa jo je dalo naše vojno poveljstvo za otroke, da imajo skupno porabo mleka.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.