Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
- 15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
- 17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
- 20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
- 21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
- 22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
- 23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
- 24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan
- 28. del: Tomiji so predobro naciljali na to točko

23. marec 1918
Ob 12.30 smo odkorakali po cesti iz Cambraia čez Rumilly, Masnières, Banavis, Gouzeaucourt, kjer ostanemo na kolodvoru, da popravimo normalno tirno železnico do Épehyja, ki je sedaj vsa razdejana od granat. Sem smo prišli ob 7h uri zvečer. Moštvo mora ležati pod platnenimi šotori in jaz sem iztaknil francoski »Geschützdekung« (topovski zaklon) ter bova tam stanovala z našim narednikom, ako bova mogla, ker mrgoli polno podgan – in še kako velike! Rusija je bila polna miši, tukaj bode še hujša kazen – podgane.
Moram še pripomniti, da ima mesto Cambrai pod sedanjimi hišami okoli dvesto katakomb v razni velikosti za 100–200 ljudi in do tri metre visoke, kamor se sedaj domačini in vojaki hodijo skrivat pred sovražnim bombardementom. Ker so vse hiše zaznamovane, kjer se pred bombami nahaja varna katakomba.
Od Cambraia naprej po cesti je prva vas Rumilly, ki še ima polovico hiš, druga polovica je razvalina. Vse vasi naprej so z zemljo izravnane in ni druzega kakor kupi zidne opeke, niti enega drevesa ni niti ničesar drugega. Dobesedno vse uničeno, kar se sploh more uničiti po človeku.
Med potjo smo srečali kolono za kolono težkih avtomobilov z ranjenci, zastrupljenci s plinom ter raznovrstnim blagom, ki se ga je pri ofenzivi dobilo, tako da je bila cesta nabito polna, vendar vse v najlepšem redu in molče, kakor da gredo pogrebci. Sedaj premikajo težko topništvo naprej, od tukaj je šlo lahko topništvo z napadom naprej. Ob cesti na levi strani še stoje topovi v štirivrstnem redu z žreli proti sovražniku tako, da so vse štiri vrste enkrat bruhale granate. Človeka objame groza ob sami misli, koliko se je iz teh topov moglo izstreliti granat z največjo naglico. Saj sem od vasi Masnières do točke 133, to je do križišča cest, naštel 192 težkih topov, ki jih bodo danes premaknili naprej. In kje je število topov, ki so šli stopnjema z Nemci naprej proti Amiensu (*op: Zgodovinsko glavno mesto in občina severne francoske regije Pikardije, danes z več kot 130.000 prebivalci. V času prve svetovne vojne je kot železniško vozlišče predstavljalo za Britance strateško pomembno mesto, zlasti v času bitke pri Somi leta 1916. Kot tak je tudi predstavljal ključno smer nemških napadov. 8. avgusta 1918 se je začela bitka pri Amiensu, ki je pomenila začetek stodnevne ofenzive za končanje vojne.).
Havrincourt je bil centrum francoske obrambe v tem odseku Cambraia in je šla okrog tega centruma v skorajšnjem polkrogu bojna črta na levo in desno. Zato so bila nemška topniška žrela vse obrnjena na Havrincourt. Ta lok, zajeden v nemško fronto, je bil za Nemce skrajno neprijeten. Gotovo so tudi Francozi prenašali velike žrtve, da so ta polkrog vzdržali, ako se upošteva sovražnikov ogenj v bok, in to levo in desno.

24. marec 1918
Danes sem na bojišču pobral dve karti: eno nemško, ki nosi napis »major Rosing«, druga je angleška, obe pa o odseku Gouzeaucourt–Cambrai–Havrincourt, o katerem so najmanjše podrobnosti s čudovito točnostjo vse zarisane. Te karte šele dokažejo, kako neverjetno sta bila oba sovražnika tehnično na višku in s kako strastno trdovratnostjo so utrjevali vsak svoje pozicije.

Danes smo službe prosti in sem ta cel dan porabil za to, da sem si točno ogledal bojišče, na katerem se je do danes vršila najhujša svetovna vojna.
Ob 2h popoldne se je pripeljal iz Cambraia, Gouzeaucourta do Finsa nemški cesar Viljem v spremstvu Hindenburga in drugih mogočnikov ter so si ogledali prvo obrambno črto pri Gouzeaucourtu in drugo pri Finsu. Jaz te gospode nisem videl, ker sem hodil po bojišču, pač pa mi je zvečer očital moj poveljnik, da sem zaradi radovednosti zamudil ta trenutek. Da bi imel priliko videti to visoko in slavno gospodo ter kako bi Laszlo kmalu ponorel od navdušenja, da ga je baje eden od spremljevalcev nagovoril in se zanimal za tolika njegova odlikovanja. Jaz sem molčal in v duši klel to kulturno sramoto: vojsko in nemško nadutost.
Danes sem si točno ogledal to strašno bojišče v celem odseku od Gouzeaucourta tja do Boursiesa in po drugi obrambni črti nazaj do Finsa. Potem sem šel domov na svoje ležišče. Kako je svet od granat opustošen v tej okolici, luknja pri luknji, to zoperstavlja vsako fantazijo in popis, to se mora samo fotografirati in samo videti. Sploh so imeli Angleži povprečno več in mnogo težje artilerije tukaj kakor Nemci, ker to se takoj opazi pri prekoračenju prve bojne črte. Vasi, trgi in drugi drevesni nasadi in znaki prejšnjega človeškega bivanja pa se sploh ne poznajo. Vse je zginilo s površja zemlje in se drugo ne vidi kakor kup šote brez vsake oblike. Razvaline in razdejanje, kamor vidijo oči, ter svet, kolikor ni od granat, toliko od pionirjev strašno razkopan in uničen. Koliko človeške sreče in blagih spominov je tukaj strto v prah in pepel!? Dvomim, ako je bilo zgodovinsko razdejanje Jeruzalema po Rimljanih hujše opustošenje, kakor je tukaj.
Na tisoče milijonov bo trebalo Francozom, ako hoče ta nesrečni kos dežele spraviti v prvotni stan. Kje so pa človeške žrtve, bolečine ljubih mater, žen in otrok? Kdo zamore to vse točno in vestno preceniti in celo izračunati? Oh, ti nesrečni človeški rod, da imaš miligram zdrave pameti. Recimo: Nemci bodo izgubili province Elsaß-Lothringen (Alzacija in Lorena) – ali je vreden ta kos dežele teh strašnih žrtev? Sodeč po obojestranski trdovratnosti bosta obe državi izkrvaveli in popolnoma obnemogli, tako da bo konec vojske. Še hujše gorje za živeti – in to naj bo zdrav razum človeka? Svetopisemski Satan je dobil nadvlado, drugače bi se človek po štirih letih že mogel malo iztrezniti.
Danes so Nemci z ujetimi Angleži in Portugalci ter Francozi začeli mrliče pobirati in pokopavati. V prvem strelskem jarku je čudno malo mrličev, tem hujše je posejana z mrliči druga obrambna črta. Nekateri ležijo posamezno, spet drugi na kupu eden pri drugem. Najbolj sem bil razočaran, da sem med novimi mrliči našel stare nemške mrliče že deloma strohnele. V njihovih telesih je bilo povsod polno teh strašno ostudnih podgan in so glodale notranjost mrliča. Teh mrličev je največ pred francosko-angleškimi žičnimi ovirami. Vse polno teh nesrečnikov leži od vasi Genelien v smeri La Vacquerie. Povsod polno človeških udov, ki so jih granate razmetale po bojišču. Ali se res nista mogla nasprotnika toliko sporazumeti, da bi te uboge mrliče pokopali in odstranili izpred žičnih ovir? Nekatere take mrliče sem s palico obrnil, ali povsod ta strašna slika gnilobe in podgane, te so danes gospodarji nad mrliči.

Municije vsake vrste, nekatere so zložene v skladnicah kakor drva, druge spet na kupu, vsake vrste ročnih granat, to vse leži prosto.Te velike skladnice so deloma razstreljene pri umiku, za splošno odstranitev municije in uničenje gotovo ni bilo časa, drugače ne bi tega blaga na vagone tukaj ostalo.
Največ je mrličev Angležev, in tudi Nemcev je veliko, ter mi je danes nemški sanitarni narednik med drugim pripovedoval sledeče: »Pri Épehyju je umrlo več kot 800 mož in 40 častnikov naše vojske in danes se je pokopalo tiste, ki jih je vse naša artilerija pobila, ker se je prekratko streljalo 21. III. 18. pri prvem jurišu.«
»Tankov« sem naštel 84 in stojé kakor strašne pošasti danes. Povsod so Nemci in povsod odmontirajo strojnice, tope in stroje; to delo čudovito hitro izvršujejo pa hajd na avto in že gre proč. Ta kolos pa stoji kot strašilo in te gleda z globokimi votlimi očmi, od koder so prej molele strojnice in topi. Mnogo tankov je hudo poškodovanih od granat in ti ostanejo na licu mesta.
Popoldne se je na tem bojišču pojavilo mnogo nemških vojakov 30. pešpolka, ker so bolani zaradi plinskega napada, in so se razkropili po zapuščenih francosko-angleških jarkih ter tam stikajo okrog.
Proti večeru zasačim nemškega vojaka, da obira angleškega mrliča. Bil je v ta sramotni posel tako zatopljen, da me ni prej opazil, dokler ga tik pred nisem nagovoril in vprašal, kaj dela. In on mi ves prepaden odgovori: »Vzel sem samo mesne konzerve iz njegove torbice za kruh.« Jaz: »Videl sem vas vendar, da ste mu brskali po žepih. Kaj pravite na to?« On: »Tudi drugi to počnejo.« Jaz: »To je vaše kulturno delo.« Vojak molče odide. Toliko vem, da je bil iz Inf. Reg. 30, za ime pa nisem vprašal, ker mi gotovo ne bi resnice povedal. Ta strašna bolezen pa se je povsod razpasla, da je človek pod hijeno.
Glede vojne opreme so Angleži nadvse izvrstno opremljeni. Jedila vsake vrste in njihove »Fleischkonzerve« (mesne konzerve) so prava specialiteta in zato je tako divji lov danes za njimi. Meni je zvečer prinesel 30 takih portionov, jih je vzel v zapuščenem angleškem skladišču. Škornje imajo iz finega gumija, da se skrije cela noga v njih in se potem pritrdijo za pas. So pa absolutno nepremočljivi in zelo trpežni. Jopiče imajo iz usnja in znotraj z volno obšite, kratke mantle iz finega gumija in tako ne more ne dež ne blato angleškemu vojaku absolutno nič škodovati. Vse te in še druge razne stvari pobirajo vojaki za sebe in je v tem oziru čudna prostost. Govoril sem tudi z angleškimi ujetniki, ki pomagajo pokopavati danes mrliče, in vsi brez izjeme s popolnim prepričanjem trdijo, da bodo oni zmagali in so meni rekli, da mi trpimo veliko pomanjkanje ter ne bomo nikdar zmagali. To govore brez sovraštva, ampak iz notranjega prepričanja. Tudi jaz sem jim to potrdil ter navajal v dokaz, v kakem razsulu je avstrijska armada. Vse krade in goljufa in moštvo trpi veliko lakoto, ter ne more biti dobrega konca.
Od vseh neizmernih stvari, ki sem jih danes videl po tem bojišču, sem vzel, kakor že omenjeno, dva zemljevida tega odseka in eno angleško Leichtpistolo z 20 patronami za spomin. Zvečer je bil pri meni en nemški oficir (Offizierstellfertreter), in sicer iz pešpolka št. 30, ter mi je pripovedoval, kako so Nemci izvršili napad 21. marca 1918.
»Dne 21. III. 18 ob 3h zjutraj je celotno moštvo dobilo kavo in vsi zbrani smo morali ostati v naših "lisičjih luknjah", celotno rezervno moštvo se je samosklicalo, preostalo moštvo, ki ni moglo najti varnega zatočišča tukaj, pa je moralo čakati v Cambraiju in v bližnjih ubikationih. Ob 5h zjutraj smo morali poseči po plinskih maskah – začel se je "Artilerijskiplinski napad", ki je trajal točno 2 uri. Točno ob 7h se je zaslišal ukaz: pionirji in pehota naprej, prvi položaj je za juriš.

Noč je bila medla in nenavadno mirna, slišali so se samo posamični in običajni artilerijski streli, nič drugega. Pri našem jurišnem napadu na Gouzeaucourt je bil prvi položaj (strelski jarek) kmalu premagan in zavzet, obstoječe moštvo je bilo zaplinjeno in, kot smo videli, so Angleži pravočasno zapustili ta kraj. Potem smo jurišali naprej do drugega položaja (strelskega jarka) pri Finsu, in tukaj smo ostali do večera, zatem je bil izveden skrajno zagrizen bajonetski napad, ki je zlomil odpor sovražnika. Predvsem Francozi so se raje pustili zabosti, kot da bi bili naši ujetniki, zato je bilo na tem odseku ujetih tako malo Francozov. Tudi Angleži so skrajno hrabri vojaki, samo Portugalci so se radi pustili ujeti – vedno s pripombo (mi ne vemo, zakaj se borimo).
Ko je bil zavzet drugi položaj, se je začel nagel umik do Some. Na vsak način bodo Francozi na odseku Alberto poskušali obdržati ta pomemben položaj, drugače je Amiens izgubljen "in potem je pot v Pariz prosta. Sedaj sem zbolel zaradi plina za Finsom, in sem moral nazaj zaradi počutja".«
Mož mi je sveto zatrjeval, da bodo sedaj zavzeli Pariz. Seveda mu jaz nisem verjel, kajti s tem, ako Nemci streljajo s svojim topom 120 kilometrov daleč v Pariz, Nemci še niso tam. Vidim pa za tako velikopotezno vojno operacijo dohajati mnogo premalo vojaštva proti fronti. Ti dosedanji se bodo izčrpali, vrste bodo postale redkejše in s tem odpor zmanjšan. Rekel sem njemu, da mi je nerazumljivo, da je nemška težka artilerija tako zaostala za pehoto. Ker pri prvem večjem odporu Angležev bo težka artilerija spet odločila in vi imate samo lahko topništvo spredaj. Ker sva se začela pričkati, sem jaz izjavil, da grem spat, in tako sva se razšla.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.