Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih
- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni
- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
- 11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
- 12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
- 13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl

9. december 1916
Zjutraj je prišel ukaz, da moramo opoldan že biti pripravljeni za odhod na drugo delo. Sedaj smo se vsi trudili z nadčloveškimi močmi, da si naredimo za zimo udobno in toplo stanovanje. Komaj smo snoči dovršili svoje delo, sedaj pa z našim oddelkom proč. »Moritz je opravil svojo dolžnost, sedaj lahko greš.« Nad to zlobno zahrbtnostjo in hinavščino smo bili vsi zelo razkurjeni, najrajši bi vse skupaj z dinamitom pognal v zrak, da se ne bi drugi hudičevi lenuhi nad nami veselili. Najprej smo stara stanovanja po človeško popravljali, potem se umaknemo tam drugim četam, sedaj smo za sebe naredili zelo lična stanovanja, pa pride povelje. »Marš k vragam!« In prej se nam je obljubilo, da ostanemo to zimo tukaj za vzdrževanje železnice, sedaj pa dobi isto delo Madžar Kovazo s svojim oddelkom.
Mraz imamo zelo hud in zraven naši prazni želodci – in tako nam dan za dnem bolj peša moštvo. Kaj še bo to zimo? Kar ni do sedaj opešalo, bo čez zimo nam polovica moštva popadala. Nasprotno pa dva vojaka dnevno gonita po šumi pri tukajšnjem Prov. Amt 4 okrog 150 tolstih gosi in nosijo po koncu njihove glave nam v posmeh. »Mi smo za gospodo pri divizijonu«. Ravno tako imajo ogromno svinjerejo, seveda vse za visoko gospodo, samo nikdo pa ne vpraša, na čigave stroške vse to živi. Ker gospodje z lastne mize, še manj iz lastnega žepa, kaj k tej ekonomiji ne prispevajo. Vse naj pogine, samo da nekaj teh parazitov brezsrčno in mehkužno živi – s tem orožjem bomo gotovo zmagali. V zaledju pa ženam in otrokom ponujajo samo papirnate karte za jesti, brez živeža, za slavno zmago in rešitev mile domovine. (Nur Aushalten - Samo zdržite).

25. december 1916
Sveti večer smo obhajali pri meni v podzemeljski luknji ter smo si naredili iz mladega bora božično drevesce, tistega smo si malo okrasili z lišpom in svečicami (to smo si nakupili v Kowlu) ter postavili pri meni na mizico. Mattoni je dal vsem podčastnikom cigarete in eno buteljko vina. Ob šestih zvečer smo prižgali svečice ter smo bili z Mattonijem vsi zbrani okrog drevesca, vsak otožen, zamišljen in s povešeno glavo na prsih. Gotovo smo stali nad četrt ure tako, ne da bi kdo spregovoril besedico. Potem prekine molk Mattoni s tem, da dá prinesti sodček piva s 50 litri ter smo ostali celo noč budni. Kuharji pa so v kuhinji igrali s harmoniko same žalostinke. Končno pa so tudi prepevali nabožne in žalostne pesmi, drugo moštvo pa se je kmalu žalostno poskrilo po svojih ležiščih in s solznimi očmi se pogovarjalo o svojih dragih v daljni domovini.
Vsi pa smo bili tako s svojimi čustvi kakor na smrt obsojenci. Niti na enem obrazu nisi opazil veselja, ampak samo žalost in tihi obup. Naše bivanje v teh gozdovih in to že vdano božično razpoloženje se dobro ujema. Smo bolj živalim kakor ljudem podobni tukaj, drugače pa se ne bi bojevali za to, da eni umirajo od lakote, drugi pa živijo v največji potrati.

9. januar 1917
Danes zjutraj je pri cerkvi Rokitnica kazal toplomer 37 stopinj pod ničlo in štirje Bosanci so se pri delu zrušili skupaj in so jih takoj odnesli v tukajšnjo bolnišnico, kjer se je konstatiralo, da imajo zmrzline prve stopnje. Veter je tako strupen, kakršnega ne pomni od nas nobeden, ali snega pa ni več kakor do 25 cm, in to ni sneg, ampak fina lahna moka, ki jo ta veter neusmiljeno človeku nese v obraz, in na tem vetru se čutiš, kakor da bi stal nag. Nobena vojaška cunja dosti ne pomaga, potem pa še skrajno slaba hrana, tako da imajo ljudje še manj odpornosti proti tej hudi zimi. Ob 9h pride k meni četovodja Veršič in mi pripoveduje, »da je včeraj tukaj Mattoni zamenjal naš sladkor za jajca pri tukajšnjih Židovkinjah in za 80 kron je kupil od Židinj putra na račun oddelka; pri Prov. Amt 4. je tudi kupil 10 kilogramov špeha in vse te stvari pošlje Mattoni domov«.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.