Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Če bi šlo vse po načrtih, bi zdaj že odštevali ure do trenutka, ko se bo Slovenija z izstrelitvijo svojih prvih dveh satelitov vpisala v zgodovino odkrivanja vesolja. Satelita Trisat in Nemo-HD naj bi v orbito poletela na raketi Vega jutri (petek, 19. 6.) nekaj minut pred 4. uro po srednjeevropskem času iz izstrelišča v Francoski Gvajani, a bo treba na izstrelitev še nekoliko počakati. Gre za tretjo preložitev izstrelitve. Prvič je do nje prišlo zaradi ponesrečenega predhodnega poleta rakete Vega, drugič zaradi epidemije novega koronavirusa. Tokrat je razlog vreme, je Andreji Gradišar povedal vodja misije Trisat dr. Iztok Kramberger. Slišali boste tudi predstavitev obeh satelitov in nekaj utrikov zadnjih priprav na izstrelitev.
Ob obeležitvi 55. obletnice oddaje Lahko noč, otroci bo danes zvečer naš Prvi program gostoval na ljubljanski Pediatrični kliniki. Neposredni avdio in video prenos pravljice o polžu prijatelju iz bolnišnice pa hkrati predstavlja tudi zagon spletnega tematskega kanala za malčke, otroke in mladostnike Radio Z, ki ga je Radio Slovenija vzpostavil v okviru mednarodnega projekta B-AIR.
Pametna mesta v post koronskem obdobju še bolj generirajo uporabo novih tehnologij in uporabo pridobljenih informacij. Slednje pa se v javnosti zarisuje kot eden ključnih problemov in aktualnih tematik, s katerimi se ukvarjajo različni strokovnjaki in vlade. Več o tem kakšne ugodnosti nam nudijo pametna mesta in kakšne pasti nam nastavljajo, v naslednjem prispevku. Martina Černe se je pogovarjala s prof. dr. Matjažem Uršičem iz Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Ob letošnjem razmeroma deževnem maju in juniju malokdo pomisli na sušo, a strokovnjaki pravijo, da povsod še niso nadoknadili primanjkljaja letošnjih prvih štirih, zelo suhih mesecev. In kljub temu, da Slovenija velja za vodnato državo, ob današnjem svetovnem dnevu boja proti širjenju puščav in suše velja opozoriti, da se padavinski režim pri nas spreminja, da je snežna odeja vse tanjša, in da bo v prihodnje vse več intenzivnih, a kratkotrajnih padavin. Klimatologinja Mojca Dolinar z Agencije za okolje vse skupaj postavlja v kontekst globalnega segrevanja.
V dneh, ko so slovenski mediji polni novic o prihodu Michelinovega vodnika v Slovenijo in novih dobitnikov prestižnih zvezdic in ostalih priznanj, smo poklicali v italijanski Krmin. Slovenski zamejec Joško Sirk, ki vodi gostilno La Subida, ima namreč Michelinovo zvezdico že dobro desetletje. Kaj mu je prinesla, kaj je spremenila in kaj svetuje "svežim" slovenskim dobitnikom?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
O tem, kaj utegne pomeniti razveljavitev razpisa za gradnjo Drugega tira, je na vprašanja Radia Slovenija odgovarjal prvi mož 2TDK Dušan Zorko.
Gastronomski vodnik Michelin je danes na Ljubljanskem gradu šestim slovenskim restavracijam podelil skupaj kar 7 zvezdic. Pet restavracij je prejelo eno zvezdico, kar 2 je prejela Hiša Franko naše najbolj znane kulinarične mojstrice Ane Roš. Na svetu je le 473 restavracij, ki se lahko ponašajo z dvema zvezdicama. Ana Roš si ju je, po mnenju Michelinovih inšpektorjev, prislužila za drzno in predano delo ter moderno interpretacijo tradicionalne kuhinje. Hiša Franko je tako edina restavracija z dvema zvezdicama v regiji.
Z današnjim dnem se v Grčiji začenja turistična sezona. Turizem predstavlja petino grškega BDP. Grške oblasti so odpravile omejitve za 29 držav, katerih državljanom in stalnim prebivalcem ob prihodu ne bo treba v karanteno. Na seznamu je tudi Slovenija. Potnike iz teh držav, na katerem so med drugim še Nemčija, Avstrija, Hrvaška, Kitajska in Japonska, bodo sicer lahko naključno testirali. naša dopisnica Karmen Švegl je obiskala Rodos.
Postopna izguba sluha je najpogostejši spremljevalec staranja. Izguba sluha povzroča socialno izolacijo, nezmožnost polnočutnega vključevanja v družbo, oteženo dostopnost do informacij in komunikacij, lahko vodi tudi v hude duševne stiske. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je ob današnjem Mednarodnem dnevu ozaveščanja o nasilju nad starejšimi organizirala Posvet s temo »Kvalitetno staranje oseb z okvaro sluha.« Prispevek Petre Medved.
Od danes ni več ovir na meji z Italijo. Državljani obeh držav lahko prestopajo mejo kot pred epidemijo koronavirusa.
Bled je nedvomno eden slovenskih simbolov, podoba, s katero se v tujini promovira država, kraj, kamor naši državniki vozijo tuje na protokolarna in druga srečanja. Skratka, Bled je nosilna podoba za turiste privlačne enkratne Slovenije. Zato ni čudno, da je tudi blejski turizem z leti odtaval v tujino, več kot 95 odstotkov obiskovalcev prihaja od tam, iz več kot 130 držav in Slovencem se zadnja leta zdi, da jim je bil Bled ugrabljen. Do letos, ko smo ga, zaradi višje sile, dobili nazaj. Utrip Bleda v teh dneh je preverila Romana Erjavec.
Korona kriza je prinesla spoznanje, da moramo za večjo stopnjo samooskrbe s hrano povečati rastlinsko proizvodnjo. To pa bi lahko dosegli z več znanja in tudi z uporabo sodobnih tehnologij, s katerimi prihranimo čas, zmanjšamo izgube pridelkov, zmanjšamo stroške proizvodnje in obenem zmanjšamo vpliv na okolje. Eno od orodij, ki se po svetu že s pridom uporablja v kmetijstvu, so t.i. droni oz. brezpilotni letalniki, s pomočjo katerih pridobimo podatke o tem, kaj se dogaja z rastlinami na poljih.
V Radečah po letu in pol v teh dneh zaključujejo projekt Stara šola za nove ideje, v katerem sta občina Radeče in zavod KTRC s partnerji obnovila in društvom namenila nekdanji objekt šole. Skozi mehke vsebine s partnerji je ta zaživela v duhu aktivnega sodelovanja lokalnega prebivalstva in ohranjanja naravnih in kulturnih ter tudi kulinaričnih znamenitosti doline Sopote, ki skriva številne naravne in kulturne bisere, vredne ogleda.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Junij je mesec, ko po celem svetu potekajo parade ponosa. Slednje bodo zaradi epidemije koronavirusa letos potekale drugače. V nekaterih mestih so jih odpovedali, spet v drugih jih bodo izvedli. Slovenska povorka je prestavljena na september, do konca junija pa bo v atriju Mestne hiše na ogled pregledna multimedijska razstava, ki obeležuje 20 let parade ponosa v Ljubljani.
Zaradi sicer že preklicane epidemije po pojavu novega korona virusa še vedno ostajajo zaprti številni maloobmejni prehodi s Hrvaško. To še posebej greni življenje domačinom, ki iz ene v drugo državo hodijo v službo, imajo na obeh straneh sorodnike ali celo otroke v vrtcih. Med najbolj prizadetimi je majhna in demografsko ogrožena občina Osilnica, kjer je stiskam ljudi prisluhnil Marko Škrlj.
Statistični izračun pokaže, da srčni infarkt doživi vsak dan skoraj 11 ljudi in tako je bilo tudi letos v času corona epidemije. Zaradi strahu pred okužbo in neprepoznavanja opozorilnih znakov marsikdo ni pravočasno poiskal zdravniške pomoči. Ena takšnih je tudi naša sogovornica. Ker je bila športnica, zdrava, stara le 42 let, niti pomislila ni, da bi lahko bilo z njenim srcem kaj narobe. Srčni infarkt je doživela praktično na vrhuncu epidemije.
Pogovor z direktorjem Radia Slovenija Mirkom Štularjem: "Podatki jasno kažejo, da je javni radio zaupanja vreden medij!"
Pogovarjali smo se z dvema zasebnima zdravnicama, ki sta na vrhuncu epidemije pri nas ponudili svojo pomoč »pro bono« svojim preobremenjenim kolegom tako v bolnišnici kot tudi v zdravstvenem domu. Svojo specialistično ginekološko ambulanto sta zaprli, tako kot se je zaprl večji del zdravstva in sledili sta pozivom – stopimo v krizi skupaj! Vendar kljub potrebam njune pomoči niso nikjer sprejeli. Obrnili sta se na desetine naslovov, klicali svoje kolege, se obrnili na ministrstvo, na zdravniško zbornico, na ZZZS, vse zaman. In kaj je bila ovira? Okorelost zdravstvenega sistema! Helena Lovinčič.
Neveljaven email naslov