Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Ob nastanku večjega žarišča v Mariboru, kjer se je okužilo 7 zdravnikov enote nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma smo se včeraj pogovarjali z ministrom za zdravje, Tomažem Gantarjem. Tomaž Gantar se je za Radio Slovenija odzval tudi na kritične besede vladnega govorca Jelka Kacina glede slabega nadzora nad osebami v karanteni, vprašali pa smo ga tudi o tem, kakšno je njegovo mnenje glede potovanja na Hrvaško ter kdaj naj pričakujemo predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je napovedal za konec junija.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Upokojenci so danes, ko je zadnji dan v juniju, skupaj z junijskimi pokojninami na svoje račune prejeli tudi letošnji letni dodatek. Upokojenci so dodatek dobili mesec dni prej kot običajno.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Razredna učiteljica na OŠ Danile Kumar je letošnja naj učiteljica po izboru bralk in bralcev One. Kaj ji je v tem zgodovinskem šolskem letu ostalo najbolj v spomimu, kaj so se naučili učiteljii in kaj pričakujejo v novem šolskem letu, jo je spraševala Mateja Železnikar
Ob zgradbi Oddelka za onkologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor so prejšnji teden tudi uradno in slovesno odprli tako imenovani Mali beli gaj – prostor druženja, počitka in umiritve za bolnike, njihove svojce in za zaposlene. Gre za šestnajsti element projekta Zgodbe o klopeh in ljudeh; tudi tokrat so projekt izpeljali s pomočjo donatorjev, v delu in materialu. Uresničili so ga na zapuščenem in preraščenem dvorišču, prekrasen zelen kotiček pa mu je dal presežno dodano vrednost. Projekt Zgodba o klopeh in ljudeh povezuje avtorje unikatnih, presežno oblikovanih klopi (arhitekte, kiparje, oblikovalce, slikarje), ki so pripravljeni podariti Mariboru in ljudem, ki v njem živijo, lastno ustvarjanje. Prebuja medčloveško z namenom, da stopimo iz tistega, kar omejuje, vnesemo mestu izgubljeno energijo, dodamo k njegovi podobi in začnemo znova pripovedovati zgodbe o medsebojni povezanosti. Podrobneje Irena Kodrič Cizerl.
V četrtkovo jutro se nam je z najvišje ležečega delovnega mesta pri nas oglasil gospod Andrej Rekar, ki na meteorološki postaji Kredarica deluje že od leta 1994. Seveda se je v tem času nabralo cel kup zgodb, zasneženih, nevihtnih in sončnih. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Včeraj so v Sloveniji ob 1222 testiranjih potrdili sedem okužb z novim koronavirusom. Bolnišnično oskrbo je potrebovalo sedem bolnikov, kar sta dva več kot dan prej, dva bolnika so zdravili na oddelku za intenzivno nego. Število testiranj na covid-19 se je zadnje dni povečevalo, tako so ponekod nastajale čakalne vrste. Najdlje se je čakalo v Ljubljani - 5 dni. Z dodatno logistiko so problem rešili in zdaj je čakalna doba 1 dan, testiranje poteka vsak dan, razen v nedeljah in praznikih, medtem ko v Mariboru občani lahko pridejo na testiranje in odvzem brisa še isti dan, vse dni v tednu. Helena Lovinčič.
Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenija je letos že desetič podelilo priznanja Naša Slovenija za projekte, ki so povezani z ohranjanjem in uveljavljanjem slovenske kulturne dediščine in ljudem in organizacijam, ki s svojo dejavnostjo širijo zavest in znanje o dediščinskih vrednotah med prebivalstvom v skupnem slovenskem kulturnem in etničnem prostoru. Za leto 2019 so prejeli 18 nominacij in podelili 10 priznanj v štirih kategorijah. V kategoriji »izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje« je med prejemniki nagrade tudi oddaja Sotočja, ki jo lahko poslušate na Prvem programu nacionalnega radia. O letošnji beri priznanj Naša Slovenija se je Cirila Štuber pogovarjala s Slavkom Mežkom, predsednikom gibanja za ohranjanje in uveljavljanje kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenija.
Število okužb s koronavirusom se tudi na Hrvaškem povečuje. V minulem 24 uranem obdobju so jih našteli 30, število vseh trenutno okuženih se je spet povzpelo prek 100, vseh skupaj od začetka epidemije pa je 2366. Zanimivo pa je, da jih je, vsaj po teh najnovejših podatkih, največ v notranjosti države, v turističnih krajih jih skoraj ni.
Delavci migranti so tisti, ki prvi občutijo krizo na trgu dela – so med najšibkejšimi med delovno silo, saj običajno ne poznajo svojih pravic. Točno to se zgodilo tudi sedaj, ko nekateri delodajalci delavce silijo, da ostajajo v Sloveniji ter jim grozijo z odpovedjo delovnega razmerja, če bodo morali po vrnitvi iz matične države ostati v karanteni.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Za nami je nenavadno šolsko leto, če so še pred nekaj meseci starši, učitelji prepovedovali otrokom in mladostnikom pretirano uporabo računalnika, tablice in drugih zaslonov – nekatere družine so se zavestno odločile, da v njihovih domovih ne bo zaslonov - so ti v korona kriz postali nepogrešljivi – brez njih otroci in mladostniki niso več mogli slediti pouku. Kot bomo slišali v pogovoru z ministrico za izobraževanje Simono Kustec, so donatorji med šolarje razdelila 3 tisoč kosov informacijsko–komunikacijskih naprav. Delež učiteljev, ki ni imel ustrezne računalniške opreme za pouk na daljavo, pa je bil višji kot pri šolarjih, razkriva ministrica. Zato napoveduje, da bodo čez poletje poskrbeli, da bodo vsi učitelji in šolarji pripravljeni na pouk na daljavo v jeseni.
Po podatkih Organizacije Združenih narodov je na svetu trenutno približno 80 milijonov beguncev in notranje razseljenih ljudi, med njimi je tudi veliko otrok. Države, ki sprejmejo največ beguncev, so Turčija, Pakistan, Uganda, Sudan in Nemčija. Vse več ljudi si zatočišče pred vojnami, konflikti ali lakoto poišče tudi pri nas. Slovenija je v zadnjih petih letih podelila status begunca nekaj več kot 600 ljudem. Ko pridobijo mednarodno zaščito, sledi dolgotrajen proces integracije. Za mnoge begunce, ki se vključujejo v našo družbo, je velik izziv učenje jezika, mnogi pa imajo težave predvsem z iskanjem stanovanja in zaposlitve. Več o integraciji beguncev pri nas pa nam je ob svetovnem dnevu beguncev, ki ga obeležujemo danes, povedal Franci Jazbec iz Društva Odnos. Z njim se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Agencija za varnost prometa in policija v teh dneh izvajata prvi del nacionalne preventivne akcije za preprečevanje vožnje pod vplivom alkohola, drog in drugih psihoaktivnih snovi v prometu. V času epidemije so na agenciji sicer zaznali trend povečanja števila pijanih povzročiteljev prometnih nesreč - v času epidemije je bilo takšnih 14 odstotkov, v enakem obdobju lani 9,5 odstotka. Slovenija se uvršča med države, kjer je poraba alkohola na odraslega prebivalca med najvišjimi v Evropi. V 507 nesrečah, ki so jih med 1. januarjem in 31. majem letos povzročili opiti vozniki, je umrlo 13 oseb. Policist Sandi Sheikha poudarja, da je namen poostrenih nadzorov predvsem v ozaveščanju ljudi o tem, kako nevarna je vožnja pod vplivom mamil ali alkohola. Podrobneje v reportaži, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Vojne, konflikti, lakota, podnebne spremembe. To so okoliščine, ki vedno več ljudi ženejo v beg. Zatočišče ali boljše življenje v državah Evropske unije vsak dan išče na tisoče migrantov in beguncev, mnogi za mednarodno zaščito zaprosijo tudi pri nas. Slovenija je v zadnjih petih letih podelila status begunca nekaj več kot 600 ljudem. Lucija Dimnik Rikić.
Arkan Al Nawas je slikar in krajinski arhitekt. V Slovenijo je prišel študirat v času nekdanje Jugoslavije, rodil pa se je v iraški Nasiriyi. Je eden tistih, ki vedno prijazno pozdravi znance in neznance. Njegova zgodba bo prek fotografij, umetnin in drugih predmetov od jutri dalje na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju. Razstavo bodo odprli ob 16.30 in s tem zakorakali v Poletno muzejsko noč.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov