Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V tretjem protikoronskem svežnju bo vlada predvidoma opredelila tudi ključne energetske projekte, ki bi jih rada izpeljala ali vsaj zastavila v tem mandatu. Te investicije naj bi prispevale k oživitvi investicijskega cikla in pomagale gospodarstvu, ki ga hromi epidemija. A mnenja o tem, česa se najprej lotiti, niso enotna.
Potem ko je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pred prazniki sprejelo odločitev o obiskih stanovalcev v Domovih za starejše občane, si zaposleni v domovih prizadevajo za varne obiske. To je najbolj pomembno za zdravje stanovalcev. Že tako obremenjene zaposlene pa čaka še več dela, saj varnih obiskov za svojce ne morejo zagotoviti kar čez noč. Na Spodnjem Gorenjskem pri postopnem odpiranju domov za obiskovalce svetuje tudi ekipa zdravnikov in epidemiologov. Tako je tudi v Kranju in v Škofji Loki, kjer okužb ni bilo. Stanje v tamkajšnjih domovih je preverila Aljana Jocif, z vršilcem dolžnosti sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denisom Sahernikom pa smo pogledali tudi širom Slovenije.
Medicinske sestre - babice ob mednarodnem dnevu opozarjajo na povezovanje z ženskami v vseh življenjskih obdobjih, delujejo kot zagovornice pravic žensk.
V preteklih šestih karantenskih tednih smo se morali v skrbi za zdravje marsičemu odpovedati; ne le skodelici kave v svojem najljubšem lokalu, pač pa tudi prehranjevanju zunaj doma, nakupovanju oblačil in obutve, knjigam in seveda druženju s prijatelji in sorodniki. Nekatere od teh običajnih dejavnosti se z današnjim dnem vračajo. Kako smo se ponovnega odpiranja lokalov, trgovin, knjigarn in frizerskih salonov lotili v središču Ljubljane, si je pobliže ogledala Cirila Štuber.
4. maja pred 40. leti je v ljubljanskem kliničnem centru umrl jugoslovanski predsednik Josip Broz-Tito, mož, ki je poosebljal skupnost jugoslovanskih narodov. Prenos oblasti na kolektivno predsedstvo je minil brez pretresov vendar se je kmalu nato v državi poglobila huda gospodarska kriza. Sčasoma je prerasla v politične napetosti in doživela vrh v mednacionalnih sporih, ki so povzročili razpad Jugoslavije in desetletje vojn na njenem ozemlju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na praznik dela predstavljamo 9 zgodb različnih ljudi in poklicev. Vsaka na svoj način odstira pogled na življenje v teh koronačasih. Pogovarjali se bomo z zdravnico in mamo petih otrok, z raziskovalcem, s podjetnikom, z delavko v domu za ostarele, delavko v turizmu, s kulturnikom, športnikom in sindikalistom.
Ob prazniku dela so se tudi v Podravju ljudje prebudili ob zvokih tradicionalnih budnic. Gasilci in drugi prostovoljci v avtomobilih so glasno po megafonih predvajali posnetke godb na pihala in delavce spomnili na nikoli končani boj za delavske pravice. Delavcem, ki bi se - potem, ko se lahko znova odpravimo tudi v druge občine - tradicionalno podali na priljubljene izletniške točke v Podravju, pa je dopoldne zagodlo vreme. Zaradi dežja je ena najbolj priljubljenih izletniških točk v Halozah - skoraj 900 metrov visoka Donačka gora - samevala.
Na praznik dela smo se na Prvem družili tudi s tistimi, ki so si delovno mesto ustvarili sami. Mali Junaki so lani postali slovenski startup leta, po sedmih letih od ustanovitve, danes zaposlujejo že blizu 200 ljudi, prisotni so na sedmih trgih in kot boste slišali bodo tej številki kmalu dodali še nove. S tako rastjo so pravzaprav Mali junaki postali precej veliki, visoka je tudi številka prodanih personaliziranih knjig – milijon in pol. Smart Optometry je malo zagonsko podjetje iz Idrije, zaposluje 5 ljudi in deluje v zelo specifičnem segmentu trga, precej specifična pa je tudi njihova javnost. Zdaj se ukvarjajo z razvojem aplikacije, ki je namenjena otrokom s težavami v vidnem sistemu, pobuda zanjo pa je prišla s strani strokovne javnosti, kot nadgradnja njihovega primarnega produkta. Sogovornika Ane Skrt sta Mic Melanšek in Žan Menart.
Oddaja Lahko noč, otroci! praznuje 55 let, v zadnjih nekaj tednih pa smo vsako jutro zavrteli odlomek intepretacije pravljice Josipa Ribičiča Miškolin. V 25ih delih smo tako lahko vsako jutro 20 do sedmih slišali pripovedovanje Jurija Součka ter njegovo zmožnost vživljanja v celotno mišjo družino in vse, ki so jim prekrižali pot. Nataša Rašl je Jurija Součka poklicala ob začetku predvajanja Miškolina na Prvem, pa tudi zdaj ob koncu.
Prvi maj je praznik delavcev v borbi za boljšo prihodnost, za boljšo družbo, ki ne bo dopuščala niti izkoriščevalcev niti izkoriščanih. Praznik dela prvega maja praznujejo v večini držav sveta. Po eni strani kot spomin na krvavo zatrte demonstracije leta 1886 v ameriškem Chicagu in po drugi strani kot opomin sedanjim lastnikom kapitala, katerih odnos do pravic delavcev je dostikrat žal znova vse bolj takšen, kakršen je pred 130 leti privedel do delavskega upora. O pomenu dela se je Marko Rozman pogovarjal s Dr. Rudijem Klanjškom, profesorjem na filozofski fakulteti Maribor.
Kot nam je povedal zobozdravnik in član odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Tadej Ostrc, naj bi se po prvomajskih praznikih sistem začel postavljat v ustaljene tirnice. Z delovanjem vstopnih točk, ki bodo seveda vzpostavljene tudi čez prvomajske praznike so zadovoljni. . Kot je še dejal, so bili zobozdravniki pri nas »med prvimi v Evropi, ki so zobozdravstvene ambulante ob nastopu epidemije zaprli, in zdaj morajo biti pogumni, da jih čimprej znova odprejo. Izkušnje in znanje imajo, je še dodal in če se bodo vsi držali navodil, se ni ničesar bati«.
Koronavirus ni prinesel le hudih zdravstvenih posledic, temveč radikalno spremembo delovanja družbe; globalno samoosamitev, prepoved svobode gibanja in druženja ter povsem nova pravila vsakodnevnega življenja. Tudi v Sloveniji, kjer ukrepi trajajo že pol drugi mesec, se je drastično spremenilo življenje ljudi, pa podoba javnega prostora in delovanje javne sfere, ki se je skoraj v celoti preneslo na splet. Več o spremembah in o vprašanjih, ki jih odpirajo, v prispevku Martina Černe.
Poslušalci se večkrat obrnete na nas z različnimi vprašanji, sploh v času epidemije se je teh vprašanj nabralo kar nekaj. Da poiščemo odgovore, se obrnemo na pristojne institucije in vam »prek radijskega etra« posredujemo njihov odgovor. Tako nas je poklicala tudi gospa Cveta z Dolenjske, ki je svojca, ki sicer živi v domu starejših občanov, v času epidemije vzela domov. Kljub temu pa mora domu plačati dnevno oskrbo, odšteje se le hrana, kar se ji ne zdi smiselno, saj starostnika v domu že več kot mesec ni. Odgovarja v.d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik.
Iz Celja se nam je oglasil Matija Mastnak. V času, ko tudi za dijakinje in dijake seveda pouk poteka na daljavo, pa na Gimnaziji Celje Center kažejo, da to nikakor ni ovira za ustvarjanje in kreativo. Več pa v prispevku. Z dopisnikom se je pogovarjala Mojca Delač.
Ob dnevu upora proti okupatorju se o uporništvu pogovarjamo z nekdanjo evropsko komisarko Violeto Bulc in katoliškim duhovnikom, pisateljem in vsestranskim razumnikom patrom Karlom Gržanom. Tudi z zornega kota sodobnih bivanjskih ujetosti – na materialni in duhovni ravni. Kako smo se skozi zgodovino oblikovali v tem uporništvu in dozoreli kot narod. Na njunem domovanju na Konjskem vrhu pod Raduho v Gornji Savinjski dolini ju je obiskal Tone Petelinšek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Epidemija novega koronavirusa že šesti teden hromi življenje v Sloveniji.Podatki kažejo, da so ukrepi, ki jih je sprejela vlada, zalegli. Število okuženih je padlo in ne narašča več. Mnoge zdaj zanima, kakšno bo naše življenje po prvem maju, številni pogledujejo že tudi proti poletnim mesecem. Ali bomo širjenje novega koronavirusa uspeli zaustaviti do poletja? Kdaj ne bo novih primerov okužb? Ali lahko pričakujemo drugi val koronavirusne bolezni v Sloveniji? Kaj kažejo matematični modeli in kaj pravijo strokovnjaki v prispevku Iztoka Konca. Pred mikrofon je povabil matematika prof. Janeza Žiberta, fizika prof. Matjaža Perca in infektologa prof. Andreja Trampuža. Foto: Janez Žibert
"Če pa oblast ne bo ustrezno reagirala imamo resen problem. Potem bosta pod vprašajem legitimnost in kredibilnost oblasti in vprašanje, do kod seže trgovanje z vplivom, ko gre za nakupe zaščitne opreme. Velika sreča pri vsem skupaj pa je, da se je našel nekdo, ki je bil o tem pripravljen spregovoriti, se izpostaviti in tudi pridobiti dokaze. Ko govorimo o korupcijskih kaznivih dejanjih je to velika redkost."
Ob današnjem svetovnem dnevu knjige Društvo slovenskih pisateljev posebno pozornost posveča katalonski literaturi ter na spletu predstavlja dela katalonskih avtorjev, prevedena v slovenščino. 23. april je sicer v Kataloniji prav poseben praznik, ko na god svetega Jurija, dan knjig in vrtnic, več kot milijon ljudi kupuje knjige, avtorji pa jih podpisujejo in pripravljajo predstavitve. Letos zaradi koronavirusa dogodkov na ulici ni, praznik pa se obeležuje virutalno. Prispevek Špele Novak.
Neveljaven email naslov