Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Jacqui Banaszynski

19.04.2016

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.

Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.

 

V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?

Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.

Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.

Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.

Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?

Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.

Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.

Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.

Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?

Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.

Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.

“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?

Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.

Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …

Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”

Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?

Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.

Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups.  Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.


14.03.2020

Potrebno si je vzeti čas za pojasnila otrokom

"Starši si morajo vzeti čas in pojasniti otrokom, da tudi oni prispevajo k zmanjšanju širjenja korona virusa," pojasnjuje razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj


13.03.2020

Razmere na slovenskih mejah in ukrepi ZDA - Andrej Šter

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


13.03.2020

Razmere na slovenskih mejah in ukrepi ZDA - Andrej Šter

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


13.03.2020

Med epidemijo ne smemo nikogar izolirati od človeških stikov - psiholog Marko Polič

Stiska, anksioznost, nevednost, kaj storiti… ta občutja nas lahko spremljajo v tem času, ko se ne samo v Sloveniji, ampak po celem svetu spopadamo z novim koronavirusom. V takih časih je pomembno ohraniti mirno kri, zaupati strokovnjakom, se ravnati samozaščitniško, pravi psiholog Marko Polič, upokojeni zaslužni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti. Ne smemo pa pozabiti tudi na tiste, ki so bili izolirani, in se vzdržati stigmatiziranja in šikaniranja okuženih ter njihovih najbližjih. Z Markom Poličem se je - tudi o meji med previdnostjo in pretiravanjem - pogovarjala Tina Lamovšek.


12.03.2020

Izkušnje iz preteklosti narekujejo izolacijo

Radi rečemo, da je zgodovina učiteljica življenja. Zato je v določenih situacijah koristno, da se ozremo k podobnim situacijam v preteklosti in iz njih potegnemo nauk ali rešitev. Andreja Čokl je poklicala redno profesorico dr. Zvonko Zupanič Slavec, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki dobro pozna epidemije, ki so že prizadele človeštvo, in pozorno spremlja tudi dogajanje, povezano s širjenjem koronavirusa. Podpira vse vladne ukrepe in ljudem polaga na srce, naj jih upoštevajo.


12.03.2020

Kibernetski napadalci izkoriščajo strah pred širjenjem virusa

Za preprečevanje širjenje virusa Covid-19 ravnamo odgovorno, pogosto si umivamo roke, kašljamo v rokav, se ne družimo v večjih skupinah in seveda zbiramo vse najnovejše informacije. To seveda počnemo tudi prek spleta, kar so začeli izkoriščati že kibernetski prevaranti, opozarjajo na nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost. Pozorna naj bodo tudi podjetja, ki so zaposlene prosila, naj delajo od doma. Kaj se dogaja in kako ukrepati, je Urški Henigman razložil Tadej Hren s Si-Certa.


12.03.2020

Sanacija Šaleške doline - 33 let nazaj in danes

Tokrat smo se v četrtkovem jutru odpravili v Šaleško dolino, od koder pridobimo skoraj tretjino vse električne energije. Že desetletja tam deluje Termoelekrarna Šoštanj, kjer zato kurijo premog iz velenjskega premogovnika, po novem pa bi tam sežigali tudi odpadke, čemur pa domačini nasprotujejo. A zahteve prebivalcev s tega območja, ki želijo živeti v lepšem okolju, niso povsem nove, že pred desetletji se je namreč ravno v Velenju zgodila prva ekološka revolucija, verjetno edina večja revolucija na območju takratne Jugoslavije. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dopisnico Metko Pirc.


12.03.2020

Petra Sušjan, Špela Trafela in Lara Ulčakar so letošnje štipendistke programa Za ženske v znanosti

Biotehnologinja Petra Sušjan, kemičarka Špela Trafela in fizičarka Lara Ulčakar so letošnje štipendistke programa Za ženske v znanosti, ki ga organizirata L’Oreal Adria in Slovenska nacionalna komisija za Unesco. Na ta način podpirajo in spodbujajo mlade vrhunske znanstvenice na začetku kariere z enkratnimi štipendijami v višini 5000 evrov. Tovrstna podpora je pomembna, saj v raziskovalni dejavnosti v Evropski uniji dela le tretjina žensk, najslabše so zastopane v zasebnem sektorju ter više, ko pogledamo po hierarhični lestvici. V Sloveniji je doktorandk polovica, na vodstvenih položajih je žensk le še 17 odstotkov.


11.03.2020

Psihologija množic v času krize - dr. Musil

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


11.03.2020

CŠOD Prvine

Družbi domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, ki ga morda najbolj poznamo po šolah v naravi, se je pridružil nov dom na Prvinah nad Zagorjem ob Savi v Zasavju. Tako je otrokom, od tistih najmlajših vrtčevski naprej, pa tudi društvom in družinam ter posameznikom sedaj na voljo 25 domov po vsej Sloveniji. V domu na Prvinah nad Zagorjem ob Savi v teh dneh šolo v naravi preživlja prva skupina osnovnošolcev. Obiskala jih je Karmen Štrancar Rajevec


11.03.2020

"Tam, kjer je denar vse, je dialog na nuli"

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


10.03.2020

Italija v primežu koronavirusa

Naš dopisnik Janko Petrovec iz Rima v pogovoru z Dragom Balažičem o aktualnih razmerah in karanteni zaradi koronavirusa v Italiji.


10.03.2020

Letno poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski je včeraj predstavila poročilo o odzivih uporabnikov javnega servisa, s katerimi se je ukvarjala v minulem letu. Po letu 2018, ki je bilo rekordno, je na njen nasolov lani prišlo drugo največje število mnenj, vprašanj, pripomb, predlogov, pritožb in pohval odkar obstaja institut varuha. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je most med javnostjo in javno radiotelevizijo. Odgovarja na vprašanja, pripombe, pritožbe in predloge, pojasnjuje, posreduje, piše mnenja in priporočila, sproža notranje razprave in presoja ali programski ustvarjalci spoštujejo poklicna merila in standarde. Letno poročilo je obsežen dokument, z vrsto statističnih podatkov o odzivih pa tudi mnogimi zanimivimi in koristnimi vsebinskimi zapisi, povzetki, sklepi, priporočili, itn.


09.03.2020

Državni ukrepi za gospodarstvo

Po seji strokovnega sveta za konkurenčnost je gospodarski minister Zdravko Počivalšek predstavil vrsto ukrepov za pomoč gospodarstvu, ki ga je ali pa ga še bo prizadel koronavirus.


09.03.2020

Dostop do pitne vode: Bo morala Slovenija plačati odškodnino romskima družinama?

Evropsko sodišče za človekove pravice bo jutri izreklo sodbo v primeru pritožbe dveh romskih družin, ki Sloveniji očitata kršitev konvencije o človekovih pravicah, ker nimata dostopa do pitne vode. Slovenijo lahko – podobno kot v primeru izbrisanih – doleti visoka denarna kazen. Romski družini iz Goriče vasi v Ribnici in iz Dobruške vasi v občini Škocjan očitata Sloveniji kršenje treh členov konvencije o človekovih pravicah: prepoved ponižujočega ravnanja, spoštovanje družinskega in zasebnega življenja ter prepoved diskriminacije, saj v nelegalnih romskih naseljih nimata dostopa do pitne vode. Državo na problem opozarjamo že vrsto let, bivanjske razmere tam niso vredne človeka, pravi Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenija, ki pomaga Romom v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice


09.03.2020

Glavni cilj kitajskih oblasti je znova zagnati gospodarstvo

Uroš Lipušek spremlja aktualno stanje na Kitajskem, od koder se je po svetu razširil novi korona virus.


08.03.2020

Koncert Nike Solce: Ko duše pokličem

Slovensko-avstrijska pisateljica in intelektualka Alma Karlin se je pred stotimi leti podala na svojo pot okrog sveta. Njene izkušnje in razmišljanja o svetu so se prelili v pesmi, ki so dolgo ostajale skrite pred očmi javnosti, pred kratkim pa so po zaslugi Jerneje Jezernik in Nike Solce ter v prevodu Boštjana Dvořaka zaživele v slovenskem jeziku. Izšle so tudi na albumu »Ko duše pokličem«, v malce drugačni zasedbi pa smo jih ujeli na koncertu, 27. februarja, v Centru slovanskih kultur v Ljubljani. Nastopili so pevka Nika Solce, ki je zaigrala tudi na ukulele in kitaro, pridružili so se ji violinist in harmonikar Stefan Steiner, flavtistka in spremljevalna vokalistka Katja Mlinar, harmonikar Matija Solce in kontrabasist Klemen Krajc.


06.03.2020

Varčevanje z energijo: Namesto ugašanja luči raje prevozimo z avtom kak kilometer manj

Danes obeležujemo svetovni dan varčevanja z energijo. Za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je večja energijska učinkovitost še bolj pomembna kot nove tehnologije, pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, ki opozarja, da smo ljudje sicer pripravljeni varčevati, a imamo v povprečju premalo znanja o tem, katere aktivnosti porabijo največ energije


06.03.2020

Šerkezi M.

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


06.03.2020

Ali lahko zaradi koronavirusa brez stroškov odpoveste potovanje?

Novi koronavirus, ki se je iz Kitajske prenesel že v 60 držav, tudi v Slovenijo, sproža številna vprašanja. Med drugim, ali se je smiselno v tem času vseeno odpraviti na potovanje, ali je bolje v skrbi za lastno zdravje in varnost odpovedati že kupljen turistični paket oz. letalsko karto in nastanitev. Kolegica Simeona Rogelj se je o tem pogovarjala z Matjažem Jakinom iz Zveze potrošnikov Slovenije.


Stran 127 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov