Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Nepredvidljiva situacija, v kateri smo se znašli, nas je naenkrat zaustavila v našem vsakodnevnem ritmu in obveznostih. Učenci in dijaki so ostali doma, prav tako večina staršev. Časa, ki nam ga je prej primanjkovalo za vsakdanje stvari, je sedaj na voljo veliko. Izolacija v času preprečevanja širitve korona virusa je lahko priložnost za družine, da ustvarijo vzdušje za povezanost in ukvarjanje z različnimi aktivnostmi. Uvajanje nove dnevne rutine in organizacija smiselnih aktivnosti tekom dneva sta lahko ključni pri vzdrževanju občutka varnosti in obvladovanju stresa. Šolarjem morajo starši razložiti, da niso doma na počitnicah, učitelji pa morajo razumeti, da vsa gospodinjstva morda doma nimajo več računalnikov in da je situacija nova za vse. Tadeja Bizilj se je pogovarjala s socialno pedagoginjo in socialno delavko na ljubljanski Osnovni šoli Trnovo, Barbaro Ogrin. Socialna delavka, Barbara Ogrin, poleg povedanega še enkrat podarja, da je povsem normalno, da v zdajšnji situaciji prihaja do nesoglasij znotraj družine - pomembno je, da nesoglasij in konfliktov ne stopnjujemo, da se znamo pomiriti, umakniti ali poklicati ustrezno pomoč. SOS telefon ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 24 ur na dan Klic v duševni stiski 01 520 99 00 med 19. in 7. zjutraj TOM - telefon otrok in mladostnikov 116 111 med 12. in 20. uro Pomoč družinskim članom Al-anon info@al-anon.si
V javnosti še vedno odmevata napoved premierja Janeza Janše o popolnjevanju enot Slovenske vojske s prostovoljno rezervo in predlog notranjega ministra Aleša Hojsa o aktivaciji 37.a člena Zakona o obrambi, s katerim vojs
Premier Janez Janša je preko družbenih omrežij sporočil, da ne gre za zvišanje plače, ampak dejansko umestitev v dovoljene okvirje, a dejstvo je, da bodo plače trenutnega ministrskega zbora in njihovih namestnikov višje od tistih v prejšnjem mandatu. Sogovornike Katje Arhar je odločitev vlade presenetila, a se hkrati strinjajo, da so ministri premalo plačani. Vendar zdaj ni čas za takšne poteze, so si enotni!
V četrtkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasila Tjaša Škamperle in to - iz čisto posebnega kotička z razgledom na morje.
Zakaj ni jasnega protokola za način dela v podjetjih se sprašujejo sindikati. Inšpektorji za delo, pa na teren v prihodnjih dneh pošiljajo svoje ekipe.
Novi koronavirus je bolj nevaren za bolnike s kroničnimi boleznimi. Podatki namreč kažejo, da pri njih okužba traja dlje, njen potek pa je velikokrat težji. Zaradi tega so v skrbeh tudi ljudje s kroničnimi boleznimi pljuč in alergijami. Kako COVID-19 lahko ogrozi njihovo zdravje se je na Kliniki Golnik pozanimal Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
V teh razmerah, ko čutimo vpliv koronavirusa na naše vsakdanje navade, se porajajo številna vprašanja, med drugim tudi, kako je v primerih, kjer so starši ločeni in imajo z bivšim partnerjem sodno določene stike glede otrok? Namreč, stiki otrok s starši so praviloma določeni s sodnimi odločbami, ki so izvršljive. Upoštevajoč pravna pravila je potrebno dosledno spoštovanje veljavnih sodnih odločb. Glede na trenutno situacijo pa je prav tako potrebno dosledno spoštovanje veljavnih preventivnih in drugih ukrepov za zmanjšanje možnosti širjenja oziroma preprečevanja okužbe ter spoštovanje navodil pristojnih organov oziroma služb v zvezi s koronavirusom. – kako naj torej ukrepajo v danih razmerah vsi vpleteni – ali se morajo še vedno striktno držati določenih stikov in obiskov? Tina Lamovšek se je pogovarjala z odvetnico Nino Radulovič.
Podjetniku Jerneju Pavlinu iz Hruševja pri Postojni so okužbo z novim koronavirusom potrdili pred osmimi dnevi. Bil je eden od prvih dveh potrjenih okuženih v občini in novica ter njegovo ime sta se zelo hitro razširila daleč naokrog. Danes se počuti dobro, dela od doma, največja težava pa je odziv okolice. Obsojajo njega in njegovo družino, delavcem, zaposlenim v njegovem podjetju, pa se ljudje izogibajo. Pravzato se je odločil, da javno spregovori. »Kot bi živeli v srednjem veku«, je zaupal Sabrini Mulec.
Tjaž Nemanič in Tadeja Milivojevič Nemanič imata štiri otroke. Najbolj pomemeben je po njunem mnenju pogovor.
Peter Zupanc po rodu s Polzele, zadnjih 10 let pa živi na Kitajskem, je eden od tistih Slovencev, ki je moral najdlje do zdaj preživeti v karanteni. Soočil se je s strogimi ukrepi, s katerimi so na Kitajskem omejili pojav korona virusa, vsak njegov korak pa je tako kot pri drugih Kitajcih, skrbno nadzorovan tudi s pomočjo aplikacije na telefonu. Čeprav se zdi, da imamo v Sloveniji stroge ukrepe, on celo meni, da ukrepamo prepočasi.
Tudi pogled v oddaljeno zgodovino glasbe kaže, da je bila glasba v tesnem odnosu z epidemijami. Sara Zupančič je muzikologinja, ki se s svojim muzikološkim znanjem preživlja na trgu dela v Italiji, kjer ne poznajo statusa samozaposlenega v kulturi. Ker je narava njenega dela, da dela od doma, ji trenutne izredne razmere pomenijo svojevrsten delovni in raziskovalni izziv. Več Sara Zupančič v pogovoru s Simono Moličnik.
Zaradi koronavirusne bolezni se moramo izogibati bližnjim stikom z ljudmi. Kako se ob varnostnih ukrepih sporazumevati z gluhoslepimi in jim prenesti vse informacije o tej bolezni, glede na to, da sporazumevanje z njimi temelji na dotiku, smo vprašali doktorico Simono Gerenčer Pegan, sekretarko in strokovno vodjo združenja gluhoslepih Slovenije Dlan. Novinarki Petri Medved je povedala, da kljub taki komunikaciji upoštevajo vsa navodila in si prizadevajo, da bi tem ljudem, ki po večini živijo v osami, omogočili najnujnejšo pomoč, ki jo potrebujejo, spodbujajo pa jih tudi, naj kakovostno preživijo obdobje, ko so doma.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji deluje Klicni center za koronavirus. Na brezplačni telefonski številki 080 14 04 študenti medicine odgovarjajo na vsa vprašanja povezana z epidemijo. »Dobra informacija je v tem trenutku najpomembnejša,« pravi infektologinja Mojca Matičič, ki bdi nad delovanjem klicnega centra. Podrobneje pa v pogovoru, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Da bi preprečili širjenje okužbe z novim koronavirusom, so zaprli svoja vrata tudi varstveno delovni centri po državi. Ljudi z motnjo v duševnem razvoju je bilo zato potrebno na njim razumljiv način seznaniti, kaj pomeni koronavirusna bolezen, je povedala direktorica Zveze Sožitje Mateja De Reya. V pogovoru z novinarko Petro Medved je opozorila tudi na težave, ki bi se lahko pojavile v tem času - med drugim je bilo v VDC poskrbljeno tudi za topel obrok za te ljudi, veliko od teh ljudi ga namreč nima doma in se vprašala, kako bo poskrbljeno za te ljudi, če zbolijo njihovi starši ali skrbniki.
Zaradi zapletov, ki so se pojavili z epidemijo novega koronavirusa, k odgovornemu ravnanju pozivajo tudi v Planinski zvezi Slovenije. V teh dneh tako zaradi nemotenega dela zdravstvenega osebja odsvetujejo obisk visokogorja in vseh s tem povezanih aktivnosti, ki bi lahko pripeljale do nesreče. Kako naj obiskovalci sredogorja in visokogorja ravnajo odgovorno je Alešu Ogrinu pojasnil generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko.
»Zdaj se splača stisniti zobe,« pravi infektolog Andrej Trampuž, ki v največji evropski bolnišnici – berlinski Charite [Šarité] – vodi oddelek za okužbe. Opozarja, naj ne popuščamo in naj se v prihajajočih dnevih in tednih tednih držimo sprejetih ukrepov. Kakšna je napoved dr. Trampuža glede poteka in trajanja epidemije? Kako dolgo bo novi koronavirus vztrajal med nami? In kako bodo nanj vplivale višje temperature, ki se nam obetajo? Foto: geralt/ pixabay
Gospodarstvo že močno čuti posledice širjenja novega virusa v Sloveniji in svetu. A najhujše šele prihaja. V teh razmerah bi morala država vskočiti z vsemi topovi. To pomeni, da bi morala podjetjem in zaposlenim pomagati v kar največji meri. Tako meni profesor ekonomije Sašo Polanec, ki je v pogovoru z Majo Derčar komentiral tudi napovedane gospodarske ukrepe.
Pri izrednih ukrepih obstaja zmeraj nevarnost, da obtičijo v podzavesti – ne le državljanov, pač pa predvsem oblastnikov. Aleš Kocjan
Neveljaven email naslov