Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
V času epidemije novega koronavirusa je v Sloveniji že tretji teden vzpostavljenih osem nujnih zobozdravstvenih ambulant oziroma tako imenovanih vstopnih točk. Kako poteka zobozdravstvena oskrba, katera so nujna stanja in koliko je bilo obiska v tem času je preverila Mojca Delač. Pogovarjala se je z zobozdravnikom, članom odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Tadejem Ostrcem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Združene države Amerike so konec minulega tedna venezuelskega predsednika Nicolasa Madura obtožile narkoterorizma in ob tem za informacije, ki bi privedle do njegove aretacije, razpisale 15 milijonov dolarjev nagrade. To je še dodaten pritisk na Madura, ki ga Washington ne priznava za predsednika Venezuele. Vendar pa utegne imeti ravno nasprotne učinke, meni poznavalec Latinske Amerike Simon Tecco. Venezuela se že več let sooča s hudo gospodarsko krizo in s pomanjkanjem osnovnih dobrin, tudi v zdravstvu. V razmerah pandemije koronavirusa bi to lahko privedlo do katastrofe.
Skrbno umivanje rok z milom in razkuževanje z alkoholnimi razkužili lahko prepreči okužbo z novim koronavirusom in omeji njegovo širjenje. Vendar pa nekateri ta zaščitni ukrep večkrat opuščajo, ker so njihove roke vedno bolj suhe, rdeče, razpokane, tudi vnete. Navodila, kako naj si roke umivamo in razkužujemo, poznamo. Kakšna pa je ustrezna nega poškodovanih rok, je poizvedel Iztok Kônc. Foto: Mizianitka/ Pixabay
Glasbene šole v Sloveniji obiskuje približno 25.000 osnovnošolcev in nekaj več kot 1.100 dijakov. Glasbene šole se trudijo, da učencem zagotavljajo nemoteno delo tudi naprej, saj se vsak večji izpad kontinuiranega dela takoj pokaže v upadu kondicije. Kako v tem času poteka pouk inštrumenta, ki ga ne moremo enačiti s poukom matematike ali jezika? Pri poučevanju inštrumenta poleg slušnih veščin prevladuje še fina motorika in pravilna telesna drža. Pri teoretičnih predmetih pa gre za uzaveščanje abstraktnih pojmov, kot so višina tona, trajanje in tudi barva. Kako so se glasbene šole lotile pouka na daljavo je raziskal Matej Jevnišek.
Igor Kovač, raziskovalec v Washingtonu, o tem, ali bo recesija ali ne, katero gospodarstvo bo izšlo močnejše in katero ošibljeno in o razočaranju nad razpršenim evropskim odzivom
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V sedanji fazi je mogoče iz vedenja o tem, kako hitro je naraščalo število okuženih in obolelih v preteklosti, zgolj projicirati kakšno bo število obolelih v prihodnosti. Pa tudi ta napoved ni natančna – saj ima virus dolg čas inkubacije, poleg tega je napoved odvisna tudi od tega kako striktno so ljudje upoštevali pravila. Doktor Aleš Fajmut, profesor fizike s fakultete za zdravstvene vede iz Maribora, kjer se ukvarja tudi z matematičnim modeliranjem in simulacijami v zdravstvu.
Ker zdravila proti okužbi z novim koronavirusom še ni, skušajo tudi zdravniki v Sloveniji najtežjim bolnikom pomagati z nekaterimi že znanimi zdravili. Med njimi so tista za malarijo, ebolo, sars in hiv. Gre za poskusno zdravljenje, poudarja dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. O zdravljenju najtežjih bolnikov z novim koronavirusom, ki se zdravijo na intenzivnem oddelku, se je z njim pogovarjal Iztok Kônc. Foto: geraslt/ pixabay
V obdobju koronavirusne bolezni moramo biti doma, da se bo okužba čim manj širila. Družine zato več časa preživijo skupaj. To je lahko dodana vrednost za družinsko življenje, vendar pa se lahko začnejo tudi nesporazumi in trenja, saj imajo različni družinski člani različne poglede na čas, ki naj bi ga preživeli skupaj, še posebno če je v družini več otrok različne starosti. Kako kakovostno preživeti ta čas in na kakšen način naj starši ustvarijo prijetno družinsko vzdušje, o tem se je Petra Medved pogovarjala s psihologom in specialistom klinične psihologije, očetom štirih otrok, doktorjem Aleksandrom Zadelom.
Netopirji so edini leteči sesalci, njihov razpon prhuti pa seže od deset do skoraj 200 cm. V času sezonskih selitev na prezimovališča letijo tudi do 1300 km daleč. Živijo celo več kot 30 let, kar je zaradi njihove majhnosti precej nenavadno. Doslej smo o netopirjih govorili kot o od človeka ogroženi vrsti, zadnje tedne pa smo dobili vtis, da so oni tisti, ki ogrožajo človeka. Na Prvem smo dobili vprašanje, ali je treba pregnati netopirje iz stare vinske kleti, saj so izvor virusa SARS COV-2, ki povzroča bolezen COVID-19. Nanj sta odgovorila prof. dr. Miroslav Petrovec in biolog Primož Presetnik.
V rubriko Po Sloveniji z dopiniski se nam je oglasila kolegica Gabriela Milošič. Poročala nam je o tem, kakšno je rano jutro na mejnem prehodu Gruškovje,pa o šivanju zaščitnih mask v Kidričevem, o gospodarskih izzivih na ptujskem koncu v času epidemije, potrebi po urgentnem centru in tudi o odlični ideji profesorice s ptujske gimnazije.
In kaj bo prišlo potem - po koncu koronavirusne krize? Kakšne posledice bo imela ne samo na gospodarstvo, ampak tudi na družbo - na naše pojmovanje samih sebe? Za ta vprašanja je še zgodaj, pa vendar: postavlja si jih že marsikdo, zlasti najmanj humanistični misleci. Eden od njih je italijanski filozof in zgodovinar idej Gianluca Bocchi, ki aktualno krizo vidi tudi kot priložnost. Z njim se je pogovarjal naš rimski dopisnik Janko Petrovec.
Biblos je prva slovenska elektronska knjižnica in knjigarna. Je distribucijska platforma, ki omogoča izposojo na daljavo in branje na bralnih napravah. Večina knjig je v sllovenskem jeziku, nekaj pa jih je v 11-tih tujih jezikih. V času samoizolacije in pod geslom #ostanidoma je več časa tudi za branje. Ker pa so knjižnice in knjigarne zaprte, ljudje vse bolj posegajo po elektronskih oz. e-knjigah. Ena od možnosti, ki jim to nudi - tudi brezplačno - je portal Biblos, več o njem in izposoji e-knjig v tem času je Andreji Čokl povedala dr. Eva Premk Bogataj, strateška vodja projektov na Beletrini.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Virologinja prof. dr. Maja Ravnikar pravi, da nam bodo v boju proti novemu koronavirusu prav prišle tudi rokavice in doma narejene maske. Strokovnjakinja z Biotehniške fakultete v Ljubljani se zavzema še za čiščenje javnih površin. Opozarja, da bomo le s strogimi ukrepi in široko preventivo lahko v nekaj mesecih obvladali epidemijo."Res moramo zelo paziti!" Študije kažejo, da lahko virus ostane v zraku tudi več ur, na nekaterih površinah, kot je plastika, pa tudi do tri dni. Kar pa še ne pomeni, da lahko še vedno okuži ljudi. Profesorica Ravnikar zato izpostavlja naj se držimo socialne distance. Kitajski podatki namreč kažejo, da je več kot 86 odstotkov okužb izviralo od oseb brez izraženih bolezenskih znakov in simptomov. Sogovornica zato svetuje, naj se vedemo, kot da smo okuženi. Enako naj ravnamo tudi s predmeti, ki jih uporabljamo in se jih dotikamo. V pogovoru podrobneje še o drugih varovalnih ukrepih in tudi o spoznanjih, ki kažejo, da je novi koronavirus premagljiv. Foto: geraslt/ pixabay
Ker mora zagotavljanje hrane, kot osnoven potrebe ljudi, potekati nemoteno tudi v razmerah, ko nas ogroža koronavirus, mora vlada temu kompleksnemu področju nameniti posebno pozornost. Promocija in pozivi k uživanju slovenske hrane, v teh dneh so dobrodošli, težava pa bi lahko bila, če bi kriza zaradi korona virusa prizadela poslovanje živilske industrije. Dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, profesor in raziskovalec z Biotehniške fakultete poudarja , da mora država, za razliko od vseh pretekli desetletij, ko je večino ukrepov usmerjala v razvoj podeželja, v tem trenutku zelo jasno podpre delujoče oskrbne sisteme, to pomeni : tiste kmete, ki proizvajajo surovine za živilsko industrijo, zadruge in živilsko industrijo. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Kako doživlja razmere slovenski kirurg Rudi Zupan, ki živi in dela v Zürichu
Iz Washingtona se oglaša Andrej Stopar. Tudi v ZDA se te dni vse vrti okoli širjenja novega koronavirusa.
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije naj bi vsak prebivalec v gospodinjstvu v enem dnevu porabil približno 105 litrov vode iz javnega vodovoda. Da smo s tem tako pomembnim elementom Zemlje še vedno negospodarni, ob Svetovnem dnevu voda opozarja Mihael Jožef Toman, redni profesor na Katedri za ekologijo in varstvo okolja na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Neveljaven email naslov