Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
S Hiosa se javlja Karmen Švegl.
Jurij Souček, slovenski dramski igralec, ki 5. aprila praznuje 91. rojstni dan, je najbolj znan kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom, kot sta Pipi in Melkijad, Palček Smuk, Flip v Čebelici Maji in Miškolin. Ravno njegov značilen glas je tisti, po katerem ga poznajo številni.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Aziji, so vsaj ponekod koronavirus že premagali, a ostajajo previdni, saj še vedno beležijo nove okužbe in se bojijo tudi morebitnega novega izbruha. Da bi premagali virsu, so se odločili za zelo različne pristope. Na Japoskem denimo testirajo malo, V Južni Koreji obratno, stavijo na množično testiranje. Obema država pa je skupno, da javno življenje nikoli ni povsem obstalo. Odpri ostajajo celo znameniti karaoke bari. Karmen Švegl.
V času korona virusa se večajo in poglabljajo tudi osebne stiske žrtev nasilja v družini. Nevladne organizacije iz tujine poročajo o porastu števila žensk in otrok žrtev družinskega nasilja, saj tudi zaradi prisilne izolacije od širših socialnih stikov, konflikti znotraj partnerstev in družin naraščajo, žrtve pa nimajo možnosti umika od povzročitelja nasilja. Preverili smo s kakšnimi težavami se v teh dneh soočajo žrtve nasilja pri nas in kje ter na kakšen način lahko poiščejo pomoč. Več v prispevku Martina Černe.
Država v teh dneh išče nove centre za karantene, kamor bi nastanili slovenske državljane, ki se zaradi epidemije vračajo nazaj v domovino. Velik logistični izziv pa predstavlja tudi nastanitev zdravstvenih delavcev, ki so v času epidemije najbolj izpostavljeni rizičnim razmeram. Poleg nekaterih dogovorov z določenimi hostli in hoteli, se najdejo tudi posamezniki, ki oddajajo svoja stanovanja brezplačno. Z enim izmed njih se je pogovarjal Marko Rozman.
Družbena omrežja polnijo doma pečeni sveži hlebci kruha, peka je v času epidemije postala nov hobi Slovencev. Da lahko dišeč in okusen domač kruh spečete tudi brez kvasa, ki ga prav zdaj po trgovinah primanjkuje, dokazuje Korošica Anita Šumer. Pred osmimi leti je obudila staro tehniko peke kruha z droži, njeno knjigo o peki z drožmi so na Kitajskem razglasili za najboljšo knjigo o kruhu na svetu. Za droži je navdušila že na tisoče ljubiteljev kruha doma in po svetu, v času epidemije pa njene skupine in profili na družbenih omrežjih rastejo z izjemno hitrostjo – samo na Facebooku se ji je na novo pridružilo 3000 članov. Naši novinarki Metki Pirc je zaupala, kako izdelati droži in razkrila najpogostejše napake začetnikov.
V času koronavirusne bolezni se moramo zavedati, da veliko delavcev svoje delo opravlja v neposrednem stiku z uporabniki. To so tudi osebni asistenti, ki zagotavljajo osebno asistenco najtežjim invalidom. Ali se osebna asistenca nemoteno zagotavlja uporabnikom in s kakšnimi težavami se srečujejo tako organizacije, ki zagotavljajo storitve osebne asistence, pa v prispevku Petre Medved.
Današnji drugi april, ki je svetovni dan zavedanja o avtizmu, poteka v senci epidemije koronavirusne bolezni. Družine z otroki, mladostniki in odraslimi z avtizmom se v tem času še bolj soočajo z različnimi stiskami, poudarjajo v Zvezi nevladnih organizacij za avtizem Slovenije. Otroci nimajo potrebne dnevne rutine, ostali pa so tudi brez ustrezne obravnave, s katero vplivajo, da se težave zaradi nevroloških motenj v času otrokovega razvoja zmanjšajo. V pogovoru z novinarko Petro Medved je Sabina Korošec Zavšek iz Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije povedala, kakšno pomoč staršem otrok z avtizmom so ponudili na Zvezi in na kaj opozarjajo ob današnjem svetovnem dnevu.
Pogovor z direktorjem Državnega izpitnega centra dr. Darkom Zupancem
Na svetu skoraj ni več kotička, kjer ne bi vedeli za novi koronavirus. Vsaj posamične primere okužbe so že zabeležili tudi na oddaljenih otočkih sredi oceana. Poklicali smo 10 posameznikov iz 9 različnih držav po svetu, ki so povedali, kako oni preživljajo te dni, kaj jih skrbi ali tolaži in kako je epidemija, če sploh, prizadela njih. Vabljeni z nami v Italijo, Škotsko, Ruando, Brazilijo, Severno Makedonijo, na Novo Zelandijo, Finsko, v Združene arabske emirate in Luksemburg!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Med vprašanji, ki se v teh dneh porajajo lastnikom živali, so tudi, kaj storiti z domačo živaljo, če bi bili primorani ostati v karanteni ali bolnišnici. Imajo zavetišča za živali morda organizirano varstvo zanje? Koliko časa so lahko živali tam, če je njihov edini lastnik hospitaliziran? So pogoji za sprejem živali v času epidemije kakorkoli spremenjeni? Ta vprašanja je Andreja Čokl zastavila predstavnikom zavetišč po Sloveniji.
Direktor Zbornice gradbeništva pri GZS mag. Jože Renar pravi, da so se gradbena podjetja prilagodila razmeram ob razglasitvi epidemije koronavirusa in zagotovo sta dinamika in obseg del zdaj nekoliko manjša, saj so podjetja zmanjšala število delavcev na gradbiščih, a vendar večina začetih del poteka naprej. Večjih problemov s surovinami, materiali in podizvajalci za zdaj ni, težave bi se lahko povečale zaradi pomanjkanja delavcev, saj so meje zaprte, predvsem pa pričakujejo, da bo čim prej spet steklo izdajanje gradbenih in drugih dovoljenj in da bo odpravljena popolna prepoved del na gradbišpčih, kjer so investitorji fizične osebe.
Med številnimi delovno aktivnimi ljudmi, ki v teh razmerah ne morejo normalno delati ali poslovati, pa so se znašli tudi študenti. Ukrepi vlade jim sicer namenjajo 150 evrov enkratne denarne pomoči, a mnogi mladi opozarjajo, da to ni dovolj. Ponudba študentskega dela je minimalna, položnice in najemnina pa ostajajo. Kar nekaj študetov se je tako v času epidemije znašlo v hudi stiski.
Komik Vinko Šimek znan tudi kot Jaka Šraufciger poudarja, da se pri pripravi skečev komiki prilagajajo razmeram v družbi in okolju. Tako je tudi v trenutnem času, ko se življenje odvija v karanteni. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Ljudje se ob negotovostih in strahovih, ki jih prinaša epidemija, čedalje pogosteje znesejo tudi na družbenih omrežjih. Tomaž Celestina se je o vsem tem pogovarjal s klinično psihologinjo, doktorico Polono Matjan.
Medtem ko smo ljudje bolj ali manj zaprti med štirimi stenami in v kar največji meri omejujemo svoje gibanje, so se pred nekaj urami nekomu odprla vrata v novo svobodo. V snežniške gozdove je namreč stekel ris Katalin (Katalín), že drugi predstavnik teh velikih mačk, ki so ga v okviru projekta Lifelynx v Slovenijo pripeljali iz Romunije. S tem projektom želijo rešiti našo, sicer genetsko že povsem osiromašeno populacijo. Naši risi so namreč potomci le šestih živali, ki so jih v dinarske gozdove naselili v 70ih letih 20. stoletja. Prispevek Nine Slaček.
V času epidemije novega koronavirusa je v Sloveniji že tretji teden vzpostavljenih osem nujnih zobozdravstvenih ambulant oziroma tako imenovanih vstopnih točk. Kako poteka zobozdravstvena oskrba, katera so nujna stanja in koliko je bilo obiska v tem času je preverila Mojca Delač. Pogovarjala se je z zobozdravnikom, članom odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, Tadejem Ostrcem.
Čuječnost označuje zmožnost človeka, da se osredotoči na svoje doživljanje v danem trenutku ter ga zmore raziskovati, pridboiti uvod v to, kako potekajo notranji procesi. Od 80. let 20. stoletja se intenzivno uporablja in raziskuje v medicini in je z dokazi podprto ena najmočnejših metod za premagovanje tesnobe, stresa in depresivnosti. Kako praktično razvijati čuječnost nas v novi epizodi uči prof. dr. Borut Škodlar.
Neveljaven email naslov