Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Pred dnevi se je pričelo sistematično pregledovanje in izvajanje meritev radona za leto 2020. Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji že tretje leto zapored zagotavlja izvajanje meritev radona v zasebnih hišah in stanovanjih v tistih občinah, ki so na področjih z več radona ter v šolah in vrtcih po Sloveniji. Marko Rozman se je o tem pogovarjal s svetnikom z Uprave RS za varstvo pred sevanji doktorjem Tomažem Šutejem.
Družba za upravljanje terjatev bank bo v teh dneh zabeležila 7 let od ustanovitve. Ugleda ni nikdar zares uživala. Navsezadnje so za to poskrbele tudi revizije Računskega sodišča. Za nadzor nad DUTB-jem pod odhajajočo vlado je skrbel državni sekretar Metod Dragonja, ki je sicer sredi burne razprave o tem, ali slabi banki podaljšati obstoj ali ne, odstopil pet dni pred predsednikom vlade Šarcem. Teden dni pred odhodom v pokoj smo ga vprašali za osebno mnenje v povezavi s sanacijo bank in delovanjem slabe banke. Dragonja je kritičen do prenosnih vrednosti, po katerih so posojila pristala na DUTB. Ni mu vseeno, da so nekatera podjetja dobila nestrateške lastnike. V zvezi z izkupičkom sanacije ne čuti enakega optimizma kot nekdanji finančni minister Uroš Čufer, ki meni, da se bo celotna sanacija izkazala za dobičkonosno. Z Dragonjo se je pogovarjala Maja Derčar.
Med kolesarskimi društvi, delom strokovne javnosti, uporabniki koles in celo okoljevarstveniki je precej nejevolje in nasprotovanj sprožil predlog, po katerem bi uporaba čelade postala obvezna za vse kolesarje. Predlog je za zdaj zaradi vladne krize sicer končal v predalu ministrstva za infrastrukturo, a ker se je tokrat že drugič pojavil v predlogu sprememb zakona o pravilih v cestnem prometu, ni izključeno, da se ne bo spet. Po sedanjem predlogu bi bila vožnja kolesa in skiroja brez čelade kaznovana s 120 evri, Slovenija pa bi tako postala prva država v Evropski uniji, ki bi sprejela takšen zakon.
Vrtec Sonce je ena od dejavnosti slovenskega šolskega društva v Celovcu. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1908, da bi spodbujalo predšolsko, šolsko, po šolsko in obšolsko dejavnost koroških Slovencev. Društvo, ki v bližini Slovenske gimnazije upravlja mladinski dom, ima 3 zasebne dvojezične vrtce - v Škofičah v Rožu, v Šentprimožu v Podjuni in v Celovcu. Vrtec Sonce obiskuje več kot 50 otrok in prostora ni dovolj za vse, ki bi vanj želeli vpisati otroke.Vrtec Sonce je obiskala Mateja Železnikar.
Današnje splošne volitve v Iranu zaznamuje tudi koronavirus. V tej državi je virus kitajske netipične pljučnice zahteval dve žrtvi, koliko je še okuženih, ni jasno. So pa oblasti v Komu zaprle vse šole in druge javne ustanove, druženja na javnih prostorih pa so kljub volitvam prepovedali tudi v prestolnici Teheran. Tudi zato je pričakovati nizko volilno udeležbo. Na tokratnih volitvah naj bi bili sicer odločilni glasovi mladih Irancev, ki so nezadovoljni z gospodarskimi razmerami v državi. Na volitvah pred štirimi leti so sicer večino glasov dobili reformisti. Iz Teherana Karmen Švegl v pogovoru z Matejo Železnikar.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
NIJZ je izdal nov Zdravstveni statistični letopis Slovenije za leto 2018. Po njem v Slovenij živi 2.070.000 prebivalcev z gostoto 102 na kvadratni km. Tega leta se je rodilo 19.200 otrok, od tega 52% dečkov, zaradi nezgod je umrlo 5x več moških kot žensk, za smrt v cestnem prometu je v 26% kriva alkoholizirana oseba. Vsak dan je bolniško odsotnih 40500 oseb, Vsak prebivalec je v povprečju prejel 8,8 recepta za zdravila v vrednosti 250 evrov. O nekaterih vidikih zdravstvenega stanja pa Helena Lovinčič v pogovoru z Ivanom Erženom z NIJZ.
Letošnjo zimo so morali upravljavci smučišč zaradi pomanjkanja naravnega snega dati vse od sebe, da so za smučanje zagotovili dovolj kompaktnega snega. Na nekaterih večjih smučiščih zato obratuje omejeno število smučarskih naprav. Premoč narave pa so morala priznati tudi manjša smučišča. Na Gorenjskem pa že 52. dan obratuje manjše smučišče Rudno na obrobju Železnikov, kjer člani smučarskega centra s prostovoljnim delom zagotavljajo obratovanje smučišča. Tega so v teh počitniških dneh veseli zlasti šolarji in njihovi starši. Prispevek Aljane Jocif.
Generalna skupščina Združenih Narodov je današnji dan razglasila za svetovni dan socialne pravičnosti. Ta je ključna za doseganje miru in razvoja v družbi. Letošnji dan poteka pod geslom »Zmanjševanje neenakosti vodi v dosego večje socialne pravičnosti. Pri Združenih narodih vsako leto opozarjajo na problem revščine, neenakost med spoloma, socialno izključenost in opozarjajo na potrebo po enakih pravicah za vse družbene skupine, vključno z begunci in migranti.
Kot je znano je z novim letom začela veljati nova zakonodaja s področja minimalne plače. Zaradi mnogih vprašanj svobodni sindikati jutri, 20. februarja 2020, odpirajo svoja vrata.
Begunci in prosilci za azil, ki želijo na kateri od bank v Sloveniji odpreti plačilni račun, imajo pri tem precejšnje težave. Banke jim plačilnega računa namreč pogosto ne želijo odpreti. Pri teh strankah po oceni bank obstaja tveganje, da bodo financirale terorizem, zato so zanje uvedle strožjo politiko poslovanja. Nevladne organizacije opozarjajo, da gre v teh primerih za diskriminatorno ravnanje, v Združenju bank Slovenije pa očitke zavračajo. Več Lucija Dimnik Rikić
V 20-tih letih tega stoletja se bo delež prebivalstva, starejšega od 65 let povzpel na četrtino. Podobno se dviguje tudi delež starejših voznikov. V leto 2020 je vstopilo 22 tisoč in en voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki so že dopolnili 80 let, lani jih je bilo za 1735 manj. 80-deseti rojstni dan je tudi dan, ko preneha veljavnost vozniškega dovoljenja. Obnovitev veljavnosti zahteva zdravniški pregled, na katerem preverijo psihofizične sposobnosti starejših voznikov, ki jim potem vozniško dovoljenje podaljšajo ali pa tudi ne. O pešanju vozniških sposobnosti starejših voznikov smo se pogovarjali z Robertom Grilom iz Agencije za varnost v prometu.
Medtem ko epidemija novega koronavirusa še vedno zbuja resno zaskrbljenost po svetu, smo se posvetili tistemu delu zgodbe, ki je manj v ospredju, je pa pri nastanku in širjenju epidemij na splošno izrednega pomena. Namreč temu, kako in zakaj je do preskoka virusa na človeka pri tem najnovejšem primeru sploh prišlo. Najpogosteje se omenja tržnico divjih živali v kitajskem mestu Wuhan, kot daleč najverjetnejšega primarnega gostitelja koronavirusa pa netopirje. Kakšna je torej povezava med temi letečimi sesalci in virusnimi epidemijami?
V zadnjih tednih in mesecih smo lahko zlasti v nekaterih hrvaških medijih vse pogosteje prebirali zapise in opozorila o dogajanjih na morskem dnu na območju srednjega in južnega Jadrana. Tamkajšnji morski biologi ugotavljajo, da izginjajo oz. odmirajo nekatere vrste školjk, med njimi tudi strogo zaščiten veliki leščur. Potapljači ob nekaterih dalmatinskih otokih pravijo, da je na nekaterih območjih »tam spodaj vse mrtvo«. Pojav se širi proti severu in to, po nekaterih informacijah, precej hitro.
Veliko staršev ne ve, kaj početi z najmlajšimi v času šolskih počitnic, letošnje zimske so še posebej specifične. Nekaj jih svoje otroke odloži pri starih starših, drugi morajo zanje najti varstvo ali vzeti dopust, če pa je otrok dovolj star, da lahko dopoldneve preživi sam. Specialni pedagog in strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da počitnice niso »učitnice«. Poleg gibanja v naravi pa je pomemen tudi skupni čas, ki ga starši in skrbniki preživijo z najmlajšimi.
Dom Lukavci je drugi največji posebni socialno-varstveni zavod pri nas, desetletno opozarjanje na prostorsko stisko zlasti zaradi neprostovoljnih namestitev oseb z duševno motnjo, pa je končno obrodilo sadove. Konec minulega tedna so slovesno odprli nove prostore, v katerih bodo z marcem namestili 12 ljudi, ki jih k njim pošiljajo sodišča. Tako bodo odslej lahko namesto 44-h s sklepom sodišča brez privolitve v Lukavcih nudili namestitev 56. posameznikom. Nekatere so morali večkrat do zdaj nastaniti kar v jedilnici oziroma skupnih prostorih, nazadnje enega zgolj dan pred uradnim odprtjem. Za milijonsko naložbo je 800 tisoč evrov prispevalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na nevzdržne razmere pa so dlje časa opozarjali tudi v Uradu varuha človekovih pravic. Lidija Kosi se je pogovarjala z direktorico Doma Lukavci Stanko Vozlič.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovenska podjetja, ki se vse pogosteje srečujejo s pomanjkanjem delavcev in jih zaman iščejo doma, se že dolgo ozirajo tudi v države Zahodnega Balkana. Te so blizu, nekoč smo bili del skupne države, podobne so navade, jezik. Zanimanje iskalcev zaposlitve v Srbiji je veliko, že zdaj jih v Sloveniji precej prek 10 000, a tudi tu je kadrovski bazen vse manjši. Kljub novemu sporazumu med Slovenijo in Srbijo pa pri zaposlovanju ostajajo številne birokratske ovire, v obeh državah.
V Slovenskem kmetijstvu imamo veliko uspešnih, inovativnih individualnih poslovnih zgodb. Težava pa je povezovanje in sodelovanje kmetijskih proizvajalcev in ponudnikov živil v večje strukture. Nekaj primerov dobrih praks se sicer razvija predvsem na komercialno prodajnem povezovanju. Dejstvo pa je, da v tem programskem obdobju v zvezi s povezovanjem za lažji nastop na trgu ni bilo bistvenega napredka. Kje so težave in kakšne so prednosti tako za proizvajalce kot kupce? V pogovoru z Jernejko Drolec.
Neveljaven email naslov