Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Decembrska nakupovalna mrzlica v teh dneh dosega vrhunec. Mnogi pred prazniki nakupujejo še zadnja darila za svoje bližnje in prijatelje, zaradi česar je gneča v trgovinah in nakupovalnih centrih večja kot običajno. Zadnji dnevi veselega decembra tako za marsikoga, ki išče in nakupuje darila v zadnjem trenutku, niso prav nič veseli, ampak precej stresni. Več o tem, kako se izogniti stresu in pritisku pri nakupu daril v teh zadnjih decembrskih dneh, nam je povedala psihologinja Mateja Videčnik. Z njo se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
YHD Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Sonček - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije in Zveza paraplegikov Slovenije so na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovili apel glede izboljšav izvajanja zakona o osebni asistenci. Kot dolgoletni izvajalci čutijo dolžnost in zavezo, da opozarjajo ter vztrajajo pri odpravi pomanjkljivosti, anomalij in možnosti zlorab – tako vsebinskih kot tudi finančnih, so zapisali v apelu. Prispevek Petre Medved.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V studiu Prvega smo gostili dr. Aleša Smrekarja in mag. Miho Pavška z Geografskega Inštituta Antona Melika.
Kdo je tujec, drugačnež ? Kdo vse se ne stopi s sliko povprečja – varne sredine? Kako nas oblikuje in spreminja okolica? Kaj oziroma kje je dom? Projekt Multivizija: multimedijsko, plesno in gledališko usposabljanje za ranljive skupine je evropski projekt, ki ga izvaja Zavod APIS v partnerskem konzorciju, sofinancirata pa ga EU iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V projektu so želeli usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence na področju fotografije, videa, zvoka, plesa in gledališke igre s poudarkom na gledališču zatiranih. Leto dni intenzivnega usposabljanja na teh umetniških področjih se končuje danes z multimedijsko interaktivno predstavo Vse, kar sem, predstavo, ki osmišlja način bivanja vsakega izmed nas.V hiši na Rakovi Jelši v Ljubljani je bila Petra Medved. Foto: Manca Juvan.
Živilska industrija pomembno vpliva na prehransko politiko in na zdravje celotne populacije državljanov. Med drugim je pri brezalkoholnih pijačah in pekovskih izdelkih že začela je izvajati samo regulatorne zaveze odgovornosti, kot sta zmanjševanje vsebnosti dodanega sladkorja v brezalkoholnih pijačah in mlečnih izdelkih ter zmanjševanje soli in povečevanje vsebnosti polnozrnatih sestavin v pekovskih izdelkih. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V tokratni sobotni jutranji rubriki KIKS – Kratka informativna koristna slovenščina se bomo lotili jezikovne dileme, ki se velikokrat pojavi. Nekaj primerov iz aktualnega časa: Smo ves december preživeli v veselem vzdušju ali cel december? In že takoj, še dobro se ni ohladil, zmazali ves božični kolač ali cel kolač? Se zdaj cel svet vrti okoli potrošnje ali se vrti ves svet? Ta vprašanja je Mojca Delač zastavila dr. Alenki Jelovšek, raziskovalki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.
Danes poteka konferenca z naslovom Mladost (je) ni norost: Duševno zdravje mladih. Pripravil jo je javni zavod Mladi zmaji. Na tej konferenci je bila predstavljena tudi raziskava Pedagoške fakultete Ljubljana: Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav. Doktorica docentka s področja socialne pedagogike iz ljubljanske Pedagoške fakultete Špela Razpotnik je povedala, da je raziskava med drugim pokazala: »da je mlade sram oziroma strah iskati podporo zaradi občutka, da je psihosocialna stiska ali duševna stiska stigma. Da je to nekaj, o čemer se ne sme govoriti zaradi tega, ker živimo v družbi, ko naj bi se vsi prikazovali kot uspešni, srečni in zadovoljni.« Mladi tudi ne poiščejo pomoči takoj, ko se stiske pojavijo. Iskanje podpore poteka zelo počasi, družine pa tudi nimajo dovolj informacij, kje to podporo iskati. Na vprašanje, ali mladi poiščejo pomoč pri šolski svetovalni službi, je Špela Razpotnik odgovorila: »Na žalost je prevladujoča slika taka, da šola in z njo šolska svetovalna služba ni nek prostor, kjer bi mladi imeli občutek, da lahko dobijo podporo. Šolo dojemajo kot instrumentalizirano, kot da je to nek prostor, kamor prihajajo po ocene, ker se ne splača deliti svojih težav, ker imaš potem zaradi tega še večje težave. Prevladujoča slika je – stiske, ki jih doživljajo, nimajo prostora v šoli, ker jim to lahko prej škodi kot koristi, če v šoli odpirajo stvari s katerimi se soočajo.« Več o raziskavi pa je Špela Razpotnik povedala novinarki Petri Medved. Foto: Petra Medved
Združenje hematolog Slovenije v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo L&L je predstavilo nov priročnik Nujna stanja v hematologiji in hkrati opozorilo na dve pereči problematiki v tem segmentu zdravstva.
Pred dnevi je v požaru, ki ga je povzročil vžig adventnega venčka, pogorela hiša v Ložanah pri Mariboru, v požaru pa je življenje izgubil 82-letni moški, ki je bil nepokreten. Žal tragična novica, ki pa decembra ni tako redka. Namreč, podatki kažejo, da se decembra občutno poveča število požarov.
Evropska komisija je v začetku leta izdelke s kanabinoidom CBD umestila v katalog novih živil, za katera je treba dokazati varno uporabo. Zdravstveni inšpektorat na podlagi tega že nekaj časa izvaja nadzore, zlasti kozmetičnih izdelkov in prehranskih dopolnil, ki so v zadnjem času postali zelo popularni in se oglašujejo za zdravljenje različnih bolezni. Zaradi tega je na trgu, tako med proizvajalci in prodajalci, pa tudi med kupci nastala precejšnja zmeda. Preverili smo, kako je torej s tovrstnimi izdelki pri nas, so prepovedani ali ne.
Skozi Škofljico se vsak dan pelje od 17 do 18 tisoč vozil. V gneči, ki nastaja v času prometnih konic, tičijo tako občani kot vsi tisti, ki se od drugod skozi občino vozijo v Ljubljano. Primer: nekdo, ki se zjutraj na delo vozi iz Kočevja v Ljubljano, potrebuje za 50-kilometrsko pot do Škofljice približno 50 minut, nato pa se lahko s Škofljice do lokacije v Ljubljani prebija še 50 minut, čeprav gre za skoraj petkrat krajšo pot. Rešitve za vsakodnevno prometno gnečo na Škofljici, kot kaže, še lep čas ne bo, saj država ni predvidela denarja za gradnjo dolgo pričakovane obvoznice. Ob tem se postavlja tudi vprašanje onesnaženosti zraka v občini. Župan je naročil meritve, rezultati bodo znani kmalu.
Z Markom Puschnerjem s Točke osveščanja o varni rabi interneta – Safe.si – smo se pogovarjali o pametnih igračah, ki jih kupujemo svojim otrokom ali otrokom prijateljev in znancev, ne da bi jih dobro poznali oz. vedeli, kako delujejo, ko se povežejo s spletom. Še zlasti to zanemarijo dedki in babice, ki želijo le osrečiti vnuke in vnukinje.
Kot smo poročali, je včeraj izbruhnil vulkan Whakaari na Belem otoku na Novi Zelandiji. Oblasti so sporočile, da bodo začele kriminalistično preiskavo o dogodku, a so izjavo popravili, da pravzaprav začenjajo preiskavo okoliščin smrti in poškodb na otoku. Policija tako preiskuje smrti posameznikov na Whakaariju. Teden dni pred izbruhom vulkana, ki je v zasebni lasti, so namreč povečali stopnjo ogroženosti, preiskava pa naj bi med drugim ugotovila, zakaj niso ustavili turističnih izletov na otok. Več o dogajanju profesor Andrej Šmuc z Varavoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
V uredništvo smo prejeli ogorčeno zgodbo bolnika, o tem kako na ljubljanski gastroenterološki kliniki, pacienti, predvsem rakavi bolniki, dobivajo infuzijske terapije kar na hodnikih. Kako se odgovorni pri UKC Ljubljana spopadajo s problematiko in kaj bi bila najhitrejša in najboljša možna rešitev za prostorsko stisko, sta preverila Snežana Ilijaš in Marko Rozman.
Dravograjčanka Anita Kac in Slovenjgradčanka Jadranka Smiljič sta se odločili za nekoliko nenavaden podvig. Skušali bosta preseči trenutni Guinnessov rekord neke Britanke, ki je kvačkala točno 24 ur. Korošici imata posebno taktiko, s katero menita, da jima bo uspelo. Zaupali sta nam jo v našem pogovoru na enem izmed pripravljalnih dogodkov v Slovenj Gradcu, kjer sta kvačkali kape za tamkajšnje brezdomce. Z vsemi tem skušata izpostaviti pomen ročnih del in druženja v sodobnem svetu.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Akcija! Samo še ta hip!« ali pa »Cena izdelka samo 9,99 €!« Se sliši znano? December je mesec, v katerem Slovenci v trgovinah zapravimo več kot v katerem koli drugem mesecu. Zakaj toliko trošimo? Zakaj podlegamo umetno generiranemu prepričanju, da za srečo potrebujemo nove stvari? "Danes je povprečen posameznik vsak dan izpostavljen približno pet tisoč oglasom, ki ga spodbujajo k nakupu novih proizvodov," pove dr. Katja Simončič, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki se je v svoji doktorski nalogi ukvarjala s hitro modo. "Glavni razlog, da je potrošnje več decembra, so prazniki. Ob praznikih je namreč družbena norma, da se obdarujemo. Se pravi, smo nekako že pripravljeni na to, da bomo več trošili v decembru," PA razmišlja predsednik Društva psihologov Slovenije Marko Vrtovec.
Neveljaven email naslov