Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Po več zaporednih zelenih zimah zmajujejo z glavo v Bohinju, pa tudi upravljavci smučišča Cerkno, kjer imajo enega najbolj sodobnih sistemov za umento zasneževanje, ki pa ima tudi svoje slabosti. Edino smučišče pri nas, ki ima to zimo naravnega snega v izobilju, je Kanin.
Znanstveniki in raziskovalci nimajo večjih pripomb na predlog zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, čeprav ostaja še nekaj odprtih vprašanj. Potrditev predloga daje ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport osnovo za pripravo dokončne verzije zakona, ki bo na novo urejala vlogo in financiranje raziskovalne dejavnosti v državi, predvsem pa povečala sredstva, ki jih naša država namenja znanosti: za 0,1-odstotka bruto domačega proizvoda vsako leto, dokler ne pridemo na en odstotek.
Pogovor s posbenim poročevalcem iz Zagreba, Dragom Balažičem, po volitvah na Hrvaškem.
Seveda se takoj po novem letu, skoraj že pregovorno, začne tudi večja skrb za zdrav življenjski slog, od prehrane pa do gibanja. Kaj pa to – zdrav življenjski slog- sploh pomeni? Je lahko življenjski slog res – zdravilo? Prof. dr. David Katz je zdravnik, ameriški strokovnjak, ki se že skoraj tri desetletja posveča vprašanju zdrave prehrane in zdravega življenjskega sloga. V letu, ki se je pravkar izteklo, je obiskal tudi Ljubljano in pred mikrofon ga je povabila Mojca Delač
Z bruseljskim dopisnikom Igorjem Juričem o belgijskem vstopu v novo leto, dronih namesto ognjemeta in tihotapljenju kokaina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko smo ljudje v stisku s časom ali prostorom, znamo biti precej iznajdljivi. To velja tudi za rabo jezika. Da bi bili pri njej bolj ekonomični, smo iznašli okrajšave. Tako, če želimo napisati »in tako dalje«, napišemo le kratko »itd-pika«. Če se nam mudi pri zapisu imena, napišemo le začetnico imena in priimka. Delamo pa pri vsem skupaj tudi precej napak. Na nekaj najpogostejših opozarjamo v nadaljevanju s pomočjo doc. dr. Tine Lengar Verovnik, predavateljice na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
V prazničnih dneh si bomo vzeli nekaj časa in prostora tudi za hvaležnost. Ko smo pred kratkim obiskali Mladinski dom Malči Beličeve, smo po pogovoru s strokovnimi delavci in ravnateljem dobili še prošnjo, da bi se radi zahvalili. Naslovniki zahvale ravnatelja Franceta Roglja so donatorji, ki s svojimi donacijami omogočajo več kot 70 otrokom, ki so našli zatočišče v domu, marsikaj dobrega. Marsikaj, kar sicer ne bi bilo mogoče in marsikaj, česar si ne morejo privoščiti niti otroci v prenekateri običajni družini. S Francetom Rogljem se je pogovarjala Cirila Štuber.
Novo leto je prineslo veljavnost spremembe zakona o davku na dodano vrednost, s katerim bodo tisk in knjige, tudi elektronske, obdavčene ne več po zdajšnjih stopnjah davka na dodano vrednost, pač pa novi, znižani, 5-odstotni stopnji. S tem Slovenija sledi nekaterim drugim evropskim državam, ki so podprle založništvo, knjigo oziroma kar samo bralno kulturo – in to v času poplave lažnih novic in rahlega poslabšanja bralne pismenosti pri mladih, ki raje gledajo v ekran kot berejo tisk. Nižji DDV bo v prvi vrsti malenkostno pomagal založništvu in časopisnemu novinarstvu, vsaj v tem letu ni pričakovati, da bi nižje cene tiska občutili tudi bralci. Podrobneje pa Maja Derčar.
Zadnja novela Zakona o kazenskem postopku v slovenski pravni red uvaja določbe evropske direktive o žrtvah kaznivih dejanj in organom pregona nalaga izdelavo ocene individualne ogroženosti žrtev in potrebe po njeni zaščiti ter obveznost zasledovanja čim večjega zmanjšanja stikov žrtev s storilcem. Na okrožnem sodišču v Ljubljani so zaradi tega ustanovili posebno Službo za podporo oškodovancem. Po slabih dveh mesecih delovanja se je to izkazalo za dobro odločitev. Nanjo se večinoma obračajo oškodovanci iz premoženjskih kaznivih dejanj in spolnih deliktov. Z vodjo službe Lidijo K. Hočevar in Anjo Slak, ki je sodelovala pri njeni ustanovitvi, se je pogovarjala Jolanda Lebar. V pogovoru sta najprej razložili, komu je ta služba sploh namenjena.
Boj proti nelegalnim migracijam je ena od osrednjih točk programa ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ministrstvo za domovinsko varnost je pred dnevi predstavilo statistiko, ki kaže na umirjanje razmer, in njegovi predstavniki so z zadovoljstvom izpostavljali dosežke administracije predsednika Trumpa pri tem. A to seveda ne pomeni, da Združene države Amerike ne ostajajo »obljubljena dežela« za mnoge. Čeprav je nezakonitih prekoračitev meje manj, kriminalne združbe še zmeraj obračajo ogromne vsote, samo v letošnjem letu skupaj kar štiri milijarde dolarjev, s tihotapljenjem ljudi in mamil, težavo pa je Washington preprosto potisnil na južno stran ameriške meje. Z zaostrovanjem azilne politike morajo prosilci na rešitev svojih primerov čakati v Mehiki ali drugih, tretjih »varnih« državah. O razlogih za migracije na ameriški celini se je dopisnik iz Združenih držav Amerike Andrej Stopar pogovarjal z doktorjem Ryanom Bergom z Ameriškega podjetniškega inštituta AEI, konservativnega »think tanka« iz Washingtona. Prevod bere Aleksander Golja.
Brez pretirane vznesenosti lahko rečemo, da je za nami izjemno odbojkarsko leto.
V končnici letošnjega leta in v naslednjih nekaj dneh, še enkrat obujamo spomine na svojevrstno obletnico iz sveta popularne glasbe. Skupaj z nekaj našimi glasbenimi ustvarjalci se vračamo v leto 1969 in se v pogovorih z njimi na kratko selimo v čas dogajanja festivala Woodstock, saj je prav ta koncertni dogodek pred natanko petdesetimi leti, pomembno vplival na popularno glasbo in njeno vlogo v širšem družbeno kulturnem okolju. Potekal je pod geslom - Tri dni miru in glasbe – saj so nastopajoči in obiskovalci tega zgodovinskega festivala, z njim izražali nezadovoljstvo in so se takrat kategorično opredeljevali proti vojaškemu posegu ZDA v Vietnamu. Festival se je tako razvil v veliki spontani shod s približno pol milijona ljudi, ozaljšan z živo glasbo in retoriko miru, ki je v današnjem času kronično primanjkuje. Z časovnim odmikom je festival Woodstock odmeval tudi v Evropi in nekdanji Jugoslaviji. Med sodobniki festivala je tudi naš sogovornik, obalni kantavtor Drago Mislej Mef.
V državah po svetu v različnem obsegu zbirajo in obdelujejo osebne biometrične podatke. Če so podatki najdragocenejši kapital na svetu, smo ljudje bleščeči novi izdelki, ki pa nismo več anonimni. Imamo namreč unikatne prstne odtise, obraze, genski zapis. Spletna stran za varstvo potrošnikov comparitech.com je analizirala 50 držav. Rezultati raziskave so pokazali, da vse države zbirajo biometrične podatke svojih prebivalk in prebivalcev. Obseg rabe biometrije so ocenili s točkami. Največ jih je zbrala Kitajska – 24, najmanj Irska in Portugalska – 11. Slovenija je zbrala 13 točk. Več Urška Henigman.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je v začetku meseca obeležilo 40-letnico svojega delovanja. Cilj 76 članov, ki so se na ustanovni skupščini zbrali 8. decembra 1979, je bilo sistematično, mednarodno primerljivo zbiranje in interpretiranje podatkov o pticah na območju naše države ter raziskovalno delo, izobraževanje ornitologov, mladih in splošne javnosti. Danes je članstvo bistveno večje, osnovni cilji pa ostajajo enaki. »Delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij,« je zapisano na spletni strani društva. O aktualnih pa tudi največjih preteklih izzivih bodo spregovorili predsednik DOPPS-a Rudolf Tekavčič, varstvena ornitologinja in vodja varstvenih projektov Katarina Denac ter varstveni ornitolog in koordinator izobraževanja Tilen Basle. Pogovor je pripravila Andreja Gradišar.
Ob današnjem prazniku bomo zakorakali tudi v Božično Prlekijo. Projekt, ki združuje več prireditev, se z leti bogati, kot primer dobre prakse pa se je izkazala tudi povezanost in enotna promocija. Sinoči so pri Ivanovem izviru na Razkrižju uprizorili predstavo Božična noč, v kateri je sodelovalo 120 ljudi, člani tamkajšnjega Turistično narodopisnega društva pa so pripravljajo že 22 let. V začetku meseca so v Rokodelskem centru v Veržeju odprli 12.razstavo slovenskih jaslic ter 3.razstavo medenih hišk v bližnjem čebelarskem muzeju Tigeli, Banovci pa so se letos že 20-tič spremenili v Božično vas. Po njej se je sprehodila Lidija Kosi.
Papež Frančišek dvakrat letno - ob božiču in veliki noči - na mesto Rim in svet naslovi posebno poslanico, imenovano Urbi et orbi. Bergoglio se v njej že tradicionalno posveča zlasti reševanju perečih problemov sveta, pri čemer zagovarja miroljubnosti in solidarnosti. Dopisnik Janko Petrovec je v pogovoru z Markom Rozmanom na kratko povzel letošnje poudarke poslanice. Papež Frančišek velja za papeža reform. V kolikšni meri je ta oznaka upravičena in ali bodo njegove reforme trajne? V pogovoru smo se ozrli tudi na papeževo leto in izpostavili tudi pomembnejše dogodke.
Sladki šarkelj, ki ga najpogosteje obogatijo s kandiranim sadjem, so v Milanu poznali že v 15. stoletju. Pred sto petdesetimi leti pa je bil že tako priljubljen, da so ga Milančani pošiljali kot darilo na dunajski dvor. Kako nastane in zakaj njegova priprava zahteva kar 24 ur? Janko Petrovec se je dal podučiti v eni najboljših pekarn Večnega mesta.
Kolikokrat ste v zadnjem mesecu slišali besede »Srečno novo leto«? A kaj tistemu, ki to voščilo izreče, ter onemu, ki mu je voščilo namenjeno, to sploh pomeni? Kaj je sreča, jo vsi dojemamo enako ali ima vsak svojo predstavo, kako je biti srečen? Verjetno bi vsak posameznik odgovoril nekoliko po svoje, zato je Andreja Čokl poiskala sogovornika, ki o sreči tudi predavata in pišeta knjige. Meik Wiking prihaja iz ene najbolj srečnih držav na svetu, Danske. Poleg tega je direktor Inštituta za raziskovanje sreče, ki je o sreči predaval že v več kot 40 državah po vsem svetu. Polona Kisovec pa o sreči razmišlja v knjigi »Odklopi srečo. Vklopi življenje.«, ki je izšla pred prazniki.
Trgovci, ki si od letošnjih decembrskih nakupov obetajo več prihodkov kot v povprečnem letošnjem mesecu, si bodo leto 2019 med drugim zapomnili po spremembah zakona o minimalni plači, vse močnejšim procesom digitalizacije in skokoviti rasti nakupov prek spleta. Kot v naslednjem pogovoru s Simeono Rogelj pojasnjuje predsednica Trgovinske zbornice Slovenije Mariča Lah, je pred trgovino veliko izzivov, ki so povezani tudi s prodajo prek spleta. Ta je praktično postal naš vsakdan.
Neveljaven email naslov