Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Prevaranti običajno prodajajo kriptožetone z obljubo po pretvorbi v pravo kriptovaluto, ki bo prinesla bogastvo. Namesto bogastva pa se opeharjeni kupci kriptožetonov lahko nadejajo poznejšega spoznanja, da so nasedli v Ponzijevi shemi, ki briljantno deluje po preizkušenem receptu mrežnega marketinga. Tako so ljudje po vsem svetu vsaj 15 milijard dolarjev vložili v kontroverzni OneCoin, sledil mu je Dagcoin, zdaj je na prag Slovenije prišel še Wantage One z istimi ljudmi, ki prodajajo kriptožetone. S tovrstnimi prevarami se na Specializiranem državnem tožilstvu ukvarja okrožna državna tožilka, mag. Tanja Frank Eler. Z njo se je pogovarjala Maja Derčar.
MAFIJA po slovarju slovenskega knjižnega jezika - zlasti v italijanskem in ameriškem okolju tajna teroristična, kriminalna organizacija ali slabšalno: skupina ljudi, ki podtalno deluje. Torej pri nas mafijo očitno izvoli kar državni zbor. Je tudi ta del te mafije? Prav vsak sodnik svoj mandat dobi v parlamentu, vrhovni celo dvakrat. Prav tako ustavni sodniki. Komentira Jolanda Lebar
Opazovalce Italije skrbi očiten porast sovražnega govora v tej državi, rasističnih izpadov med športnimi dogodki ter spletnih groženj, usmerjenih v predstavnike judovske skupnosti. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je o očitno ves čas prežeči nevarnosti pogovarjal s predsednikom Svetovnega judovskega kongresa, Ronaldom Lauderjem.
November je mesec za kino, pravijo ljubitelji dobrega filma. Danes se namreč začenja ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, največji kulturni dogodek v državi, ki vsako leto privabi okrog 50 tisoč obiskovalcev in v dvanajstih dneh prikaže več kot sto izbranih filmov. Festival, ki je namenjen najširšemu krogu obiskovalcev, od najmlajših do najstarejših, letos praznuje 30 let. O preteklih dosežkih Liffa ter o izzivih prihodnosti, smo se pogovarjali s programskim direktorjem filmskega festivala Simonom Popkom.
Srbija je ena številnih držav na migrantski poti in ena redkih, kjer otroci in mladostniki v času, ki ga preživijo tam, lahko obiskujejo šole. Denimo osnovno šolo Branka Pešića v Zemunu, kjer se šolajo tudi otroci iz socialno ogroženih družin, mnogi ob začetku šolanja ne govorijo srbsko. Izjemno delo, v katerem je potrebno veliko inovativnosti in prilagodljivosti, so prepoznali tudi v slovenskem sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture – člani so v dobrodelni akciji zbrali več kot 6000 evrov, donacijo pa v šolo prinesli osebno in se prepričali, da se tam lahko marsikaj naučijo tudi oni.
Ljubitelji visoke kulinarike bodo končno prišli na svoj račun. Marca 2020 v Slovenijo prihaja prva izdaja mednarodno prepoznavnega Michelinovega vodnika, so danes naznanili na dnevih slovenskega turizma. Vpeljavo tega vodnika si je naša država želela več let, Michelinove zvezdice že imajo sicer nekateri kulinarični mojstri naših sosed – v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem. Več Tina Lamovšek.
Kakšna bo hrana prihodnosti? Živilska industrija v sodelovanju z znanostjo snuje vedno bolj kompleksna živila. Ni več dovolj, da so živila funkcionalna. Razvoj gre v smeri vključevanja novih alternativnih virov, kot so alge ali užitni insekti, tradicionalna živila, kot je kruh, dobivajo nove sestavine, z uporabo novih tehnologij se spreminja sestava in struktura živil, ki pa morajo ostati okusna, varna in kakovostna, zato je to področje v EU zelo regulirano. Znanost se v okviru Strateških razvojno inovativnih partnerstev na področju hrane vklaplja v gospodarstvo, kar spodbuja inovativnost na tem področju. Dosežki na tem področju so razstavljeni pod naslovom FUTURE FOOD na Gospodarski zbornici Slovenije do 10. januarja 2020.
Javljanje naše zamejske dopisnice Petre Kos Gnamuš.
Zaposleni morajo s potrošniki komunicirati v slovenščini. Toda – v gostinstvu, hotelirstvu, pa tudi v povsem navadnih živilskih trgovinah ali trgovinah z oblačili nekateri prodajalci potrošnikom odgovarjajo v tujem jeziku. Zaradi pomanjkanja delovne sile delodajalci nove kadre iščejo v tujini. V trgovini ta trenutek manjka okoli 900 delavcev. Predsednica trgovinske zbornice Mariča Lah pravi, da so trgovci nove kadre poiskali v Bosni in Hercegovine ter na Hrvaškem. Predvsem gre za dela, ki jih opravljajo v skladišču.
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in je mnenja, da zakonska zapoved obvezne napitnine kot jo imajo v Združenih državah Amerike ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom. »Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste,« še razloži. Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, kjer delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani. Nedeljsko jutro na Prvem o napitninah!
V gastronomskih trendih se zadnja leta pojavlja poklic vodnega sommelierja. Restavracije višjega cenovnega razreda, poleg vinske, že ponujajo tudi vodne karte, opaža Jaka Blažon, ustanovitelj mednarodne spletne skupnosti za ljubitelje kulinarike Noir Food. Na svetu je zaenkrat le nekje od 100 do 200 certificiranih vodnih sommelierjev. V to peščico sodi tudi mladi Prekmurec Niko Huber, ki si želi ustanoviti šolo za ta poklic. Najdražja voda, ki jo je pil, je Svalbardi. Stane 85 eur na steklenico, dobijo pa jo s topljenjem odlomljenih koščkov ledenika.
Dan pred 30. obletnico padca berlinskega zidu smo se na Prvem skozi različne prispevke sprehodili skozi to usodno zgodovinsko dejanje. Na trenutke, ko je kot mlad novinar o dogajanju v Berlinu poročal, se je spomnil analitik in komentator mednarodnega političnega dogajanja, nekdanji dopisnik iz ZDA Matej Šurc. V Nemčiji je bil v času velikih sprememb tudi prof. dr. Dušan Nećak, ki je opozoril, da so nekateri zidovi ostali in da jih bo še dolgo težko podreti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Med reklamnimi panoji, ki vas dnevno nagovarjajo na vsakem koraku, se vsako leto najdejo tudi plakati, ki opozarjajo na aktualno družbeno problematiko. V zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana si boste lahko ogledali razstavo družbeno-odgovornih plakatov, nastalih za natečaj Plaktivat. Razstavo pripravlja TAM-TAM Inštitut.
Nikoli prav uspešne naveze vladni peterček–Levica je zdaj tudi uradno konec. Sodelovanje, ki se je že začelo težavno, se ni nikoli prav zares dvignilo s tal. Komentar Tomaža Celestine.
Slovenske železnice so za zdaj še družba, ki je v celoti v državni lasti, vendar tri leta že poteka saga o iskanju strateškega partnerja oziroma prodaji tovornega dela železnic, najdonosnejšega dela železnic.
Ministrstvo za delo načrtuje tudi informacijske točke po tujini. Skušali jih bodo vzpostaviti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Državni sekretar na ministrstvu za delo Tilen Božič pravi, da si želijo, da bi kadri, ki prihajajo v Slovenijo že poznali svoje pravice, tako na področju delovne zakonodaje kot na področju varovanja zdravja.
O slovenski ženski jamarski ekipi, ki se spusti tudi v 1000 metrov globoke jame v kaninskem pogorju.
Ukrep Banke Slovenije za kreditiranje gospodinjstev je usmerjen v znižanje potrošniških kreditov velikih zneskov in dolgo ročnostjo, so danes pojasnili na centralni banki. Namen našega priporočila bankam, ki je veljal od novembra 2016, torej zadnja tri leta, in sedaj ukrepanja je "preprečiti pretirano kreditno aktivnost v segmentu potrošniških posojil. Pričakujemo, da se bo rast nekoliko umirila in da bo skladna z ostalimi gospodarskimi parametri", je pojasnil in dodal, da njihova politika "ni kurativna, temveč preventivna".
Uspešen pregon gospodarskega kriminala – od odkrivanja do obtožbe in na koncu razsodbe – je tisto, po čemer se meri uspeh pravosodja. Med gospodarskimi kaznivimi dejanju je največ poslovnih goljufij, v porastu so kazniva dejanja zlorabe notranjih informacij in zlorabe položaja. Tudi na gospodarskem področju je vse več čezmejne kriminalitete. Praktično ni kaznivega dejanja s tujim elementom, pa naj gre za davčne zatajitve, zlorabe, tudi korupcijo.
Neveljaven email naslov