Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na Prvem se je oglasil Vlado Kreslin in s seboj prinesel čisto sveži album Kaj naj ti prinesem, draga. Spregovorili smo o njegovih prihajajočih koncertih v Cankarjevem domu, pesem »Leti, leti« z nove plošče pa nam je zaigral in zapel kar v studiu Prvega.
Ob koncu obiska tričlanskega predsedstva BiH v Sloveniji analiziramo obisk, razmere v tej državi ter odnose med Ljubljano in Sarajevom. V Evropski uniji vlada nekakšna širitvena utrujenost, bolj odprta so vrata Severnoatlantskega zavezništva, kar kaže tudi primer Severne Makedonije. V Sarajevu tudi od Slovenije pričakujejo eno ključnih vlog pri premagovanju širitvene utrujenosti.Slovenija in BiH sta se včeraj zavzela za poostritev nadzora zunanjih meja EU.
Skoraj nikjer transparentnost ni tako zelo pomembna kot pri porabi denarja. Še toliko bolj, če gre za državni denar. Javna naročila, subvencije, črpanje evropskih sredstev, od vsega tega ljudje pričakujejo preglednost in smotrno porabo. Nasproti glavnim akterjem, se pravi državi in izvajalcem, pa stoji civilna družba, ki preverja ali je denar porabljen za projekte za katere je namenjen ali se odteka v zasebne žepe. V primeru nepravilnosti je dolžnost civilne družbe opozoriti nanje. Tako kot je to storila Transparency International Češke, ki je v preteklem letu Evropski komisiji naznanil primer konflikta interesov češkega premiera Andreja Babiša pri črpanju sredstev Evropske Unije. Afera je sprožila največje proteste na Češkem po žametni revoluciji leta 1989. Prvi na tnalu države je predsednik Transparency International Češke David Ondračka, ki je bil tudi gost 6-tih dnevov integritete v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Katja Arhar.
Ozaveščanje družbe o pravicah in potrebah ljudi z različnimi oblikami invalidnosti je eno od poslanstev javnega zavoda RTV Slovenija. Naša dolžnost je, da jim omogočimo dostop do informacij, ki opredeljujejo njihove pravice in dolžnosti, in tudi, da slovensko javnost dosledno opominjamo, da želijo invalidi doseči boljše razumevanje invalidnosti v družbi in se aktivno vključevati v politično, socialno, gospodarsko in kulturno življenje v svojem okolju. Podrobneje v pogovoru z Matejo Vodeb.
Saksofonist in skladatelj Tadej Tomšič je izdal novo avtorsko zgoščenko, ki jo je naslovil Orion saksofon. Na albumu je 10 skladb (in inštrumentalni dodatek) iz zakladnice slovenske popevke, ki jih je Tadej na novo prearanžiral. Na albumu sodelujejo številni glasbeniki: Gregor Ftičar, Miha Koren, Žiga Kožar, Vikto Palić, Blaž Jurjevčič, Goran Moskovski ter vokalni solisti: Lea Likar, Alenka Godec, Nina Strnad, Hamo, Bilbi, Tadeja Molan, Nuška Drašček, Blažka Oberstar, Janez Bončina Benč.
Občasno v medijih naletimo na poročila o uhajanju plina iz napeljave. Prejšnji teden so recimo v Mariboru zaradi uhajanja plina evakuirali večstanovanjsko hišo in v enem od stanovanj odkrili več polnih plinskih jeklenk, od katerih je bila ena odprta. Lani so zaradi uhajanja plina evakuirali 1500 prebivalcev v Londonu in začasno zaprli nekaj postaj podzemne železnice. Uhajanje plina iz napeljave torej niti ni tako redek pojav, eksplozije v javnem plinskem omrežju, kot je bila včerajšnja v Britofu pri Kranju, pa sodijo med ekscesne dogodke. Ali do podobne eksplozije v vodu javnega plinskega omrežja lahko pride tudi v Ljubljani, je Cirila Štuber vprašala Zorana Kibarovskega, direktorja sektorja za distribucijo zemeljskega plina pri Energetiki Ljubljana.
Pred nami je izgradnja treh velikih infrastrukturnih projektov: Drugi tir, tretja razvojno os in pa seveda Karavanke, kjer smo po dvoletni sagi vendarle prišli do izbranega izvajalca. Drugo cev predora Karavanke bo torej gradila turška družba Džengis, na uradno potrditev in ceno še čakamo, o tem zadnjo besedo reče še nadzorni svet Darsa. Kako pomembno je, kdo bo izvajalec velikih gradbenih projektov, se je Alenka Terlep pogovarjala z ekonomistom z Gospodarske zbornice Bojanom Ivancem ter predsednikom uprave Gradbene Družbe CGP Novo mesto Martinom Gosenico.
Danes so bili predstavljeni rezultati najnovejše mednarodne raziskave PISA, v kateri se merijo bralna, matematična in naravoslovna pismenost 15-letnikov. Merjenje, ki je bilo izpeljano lani spomladi v 79 državah in je zajelo več kot 600 tisoč mladostnikov, med njimi 640 slovenskih, je pokazalo, da so slovenski 15-letniki na vseh treh področjih nad povprečjem članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Pri matematični pismenosti so dosegli približno enako točk kot pri prejšnji raziskavi iz leta 2015, pri naravoslovni je zaznati rahel padec, pri bralni pa je ta padec nekoliko občutnejši.
Zgodovinski arhiv Ljubljana – javni zavod, katerega ustanoviteljica je država in hrani bogato zbirko gradiva – se je znašel v zelo težki situaciji, njegovo vodstvo se je v teh dneh obrnilo na javnost. Do junija prihodnje leto se morajo zaposleni in arhivska zbirka, ki je z zakonom varovana kot kulturni spomenik, izseliti iz prostorov v središču Ljubljane, saj je jim je Mestna občina Ljubljana, pri kateri so najemnik prostorov, maja letos odpovedala pogodbo. Vodstvo arhiva, ki doslej ni našlo nove lokacije, trdi, da je selitev do junija povsem nerealna in da je bogata arhivska zbirka ogrožena, poleg tega pa bi – če bi bil onemogočen dostop do arhivov – to lahko slabo vplivalo ne le na delo raziskovalcev, zgodovinarjev, arhitektov, temveč tudi na vsakodnevno življenje nekaterih posameznikov in celo na sodne postopke
Ob gradnji kanalizacije c0 v Ljubljani je v zadnjem času veliko razprav o onesnaževanju pitne vode. V javnosti se krivdo za onesnaževanje vode z nitrati želi pripisati kmetom, čeprav ali pa morda prav zato, ker so se tej gradnji odločno uprli prav oni. Zase pravijo, da so varuhi pitne vode na tem območju že več stoletij.
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije je ob mednarodnem dnevu invalidov, ki ga sicer obeležujemo jutri, organiziral prvi dobrodelni bazar invalidskih organizacij z naslovom »Preživeti dan z invalidi«. Na bazarju se predstavljajo invalidske organizacije s svojimi programi, s katerimi uporabnikom omogočajo vključenost v družbo ter izboljšujejo kakovost njihovega življenja. Prispevek Petre Medved.
V digitaliziranem svetu je medvrstniško nasilje v šolah pogosto prikrito. Zasmehovanje, ustrahovanje, poniževanje, širjenje govoric in laži se namreč ne konča na šolskih hodnikih, ampak otrokom z njihovimi napravami sledi domov, v njihove sobe. Zato je pomembno, da žrtve nasilja že v šoli lahko poročajo o vseh vrstah nasilja in dobijo primerno podporo. Kar pa ni lahko, še posebej za tiste, ki so žrtve nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete. O tem, kako naslavljati in preprečevati tovrstno nasilje so razpravljali na posvetu v polnem avditoriju Moderne galerije v Ljubljani. Tam je bila tudi Urška Henigman.
Mag. Stanka Ristič Kovačič je koordinatorica Skupine za ALS na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo UKC. Že četrt stoletja deluje na področju skrbi in podpore bolnikov z ALS. Z njo se je pogovarjala Mojca Delač.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kasneje, ražnjič, žemlja, golaž, gužva, baraba, butara, kolodvor, ura - vse to so besede, ki izvorno niso slovenske. Veliko jih je, uporabljamo jih vsak dan, poimenujemo pa jih s skupnim imenom prevzete besede. O njih z asist. dr. Simono Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Svetovni dan boja proti AIDS-u obeležujemo 1.decembra že več kot četrt stoletja. V tem času se je iz smrtne bolezni prelevil v kronično bolezen, s katero osebe, ki se zdravijo lahko živijo dolgo, kakovostno življenje in v veliki večini virusa tudi ne prenašajo naprej. Vendar bolezen še vedno ostaja globalni javno zdravstveni problem, zaradi sistematične preventive ter uspešnega zdravljenja pa število novih primerov upada. V Evropski regiji je bilo lani 141.000 novih primerov, tretjina od teh so ženske, kar je zaskrbljujoče pa je, da je kar pri polovici žensk diagnoza postavljena zelo pozno. V Sloveniji je bilo letos na novo prijavljenih 25 okužb, kar je najnižja številka v Evropski uniji.
Vse več ljudi potuje, nekateri prisegajo na raziskovanja daljnih dežel, drugi raje odkrivajo bolj ali manj znane turistične in izletniške točke v domači državi. Slovenija ima takih točk veliko in mnoge najdete tudi v prav posebnem turističnem vodniku »Z vami bom na rajžo šel«, ki je izšel pred nekaj dnevi. In zakaj je poseben? Ker je to pravzaprav turistični vodnik za invalide, torej tiste, ki jim prav vsaka turistična atrakcija zaradi priklenjenosti na invalidski voziček žal ni dostopna. Avtor vodnika Primož Hieng, ki je podrobno opisal 52 zanimivih izletov in ciljev, ki so invalidom dostopni, je Andreji Čokl povedal, da je bil povod za nastanek te knjige tudi osebna izkušnja.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Metka Pirc, naša koroška dopisnica se nam je na Prvi oglasila s poročilom o koroškem gospodarstvu.
Neveljaven email naslov