Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Slapnik. Gručasta vasica, v 18. in 19. stoletju premožna vas, o čemer pričajo velike in bogato oblikovane domačije z značilno briško arhitekturo.
Grad Dobrovo, ki je v upravljanju Goriškega muzeja, se dviga nad osrednjim naseljem Brd. Zasnovan je kot kocka v dveh nadstropjih z oglatimi stolpi na vseh štirih vogalih in obzidjem. Gre za izjemen grad, ki je bil zgrajen v prvi polovici 17. stoletja na mestu, kjer je že prej stal dvorec. Približno 4 kilometre od gradu po cesti je vila Vipolže - najlepša renesančna vila daleč naokrog, ki je bila pred leti tudi popolnoma prenovljena in zdaj med drugim velja za priljubljeno poročno lokacijo.
Osnovna šola Alojza Gradnika Dobrovo s podružnico v Kojskem je edina šola v občini Goriška Brda. Nekaj njenih učencev in učenk je na svoj iskriv način odgovorilo na spodnja vprašanja: Kakšna je tipična brška govorica? Katere so tradicionalne briške jedi? Kakšni so tipični Brici in Brike? In seveda - po čem so znana Brda?
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer.
Povezovalni kanalizacijski vod, po katerem se bo pretakala kanalizacija iz Vodic in Medvod do čistilne naprave v Zalogu povzroča čedalje več vroče krvi. Na ljubljanski občini in v ljubljanskem Vodovodu-Kanalizaciji sicer priznavajo, da se bo z izgradnjo zmanjšala obremenitev obstoječega centralnega kanalizacijskega sistema v Ljubljani ter sistematično uredilo odvajanje odpadne vode s severozahodnega dela Ljubljane.
Kriptovalute so se po eni strani uveljavile kot decentralizirane valute z dokaj nedoločeno, pogosto veliko stopnjo nihanja vrednosti, na katero ne more vplivati nobena centralna avtoriteta, po drugi strani pa kot monetarni sistemi, katerih podlaga je tehnologija veriženja blokov, tehnologija, ki nadomesti klasično knjigovodstvo. Dogaja pa se, da oznako kripto oglašujejo tudi mnogi, ki tako poimenujejo svoje projekte, ki nimajo temeljnih značilnosti kripto valut. Včasih gre celo za očitne prevare oz. ponzijeve sheme, kot je zadnja najbolj razvpita – ONE COIN. Cirila Štuber se je o vprašljivih projektih, ki se, da bi pritegnili vlagatelje, nadenejo predpono kripto, pogovarjala z Mitjem Glavnikom iz portala Kriptovalute.si, ki je odgovoril tudi na vprašanje, ali je OneCoin kriptovaluta.
Glavna inšpektorica Sonja Trančar govori o delu inšpektorata za kulturo in medije na medijskem področju. Na medijskem področju inšpektorat za kulturo in medije, ki ga vodi glavna inšpektorica Sonja Trančar, vsako leto dobi okrog petdeset prijav. Lansko leto jih je bilo 48, letos so jih dobili 43. Prijave se največkrat nanašajo na vpis v razvid medijev, pravico do popravka, oglaševalske vsebine, zaščito slovenskega jezika v medijih in prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Če pomislimo na številne medijske zdrse in na več kot dva tisoč medijev, ki so vpisani v razvid, je prijav malo. Prispevek Tatjane Pirc.
Teden med 18. in 22. novembrom v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini poteka tudi v znamenju Mednarodnega tedna ozaveščanja o prevarah. Vrsta dogodkov v obliki okroglih miz, konferenc, izobraževanj in natečajev, je namenjena predvsem ozaveščanju o finančnih prevarah, goljufijah in korupciji. Prevare in korupcija se dogajajo na mnogih področjih in v številnih panogah, predstavljajo pa resno grožnjo gospodarstvu in imajo velik vpliv na ugled, finančni položaj ter kazenske in odškodninske posledice za podjetja ter zaposlene. Zato se je povečala stopnja nadzora in regulatornih ukrepov s področja preprečevanja gospodarskega kriminala. Forenzika tako ni zgolj jemanje prstnih odtisov, preverjanje DNK in preiskovanje umorov, kot smo navajeni iz filmov in nanizank, ampak se je z rastjo gospodarskega in finančnega kriminala začela razvijati tudi poslovna forenzika, ki se ukvarja z odkrivanjem, preiskovanjem in preprečevanjem oziroma obvladovanjem tveganj prevar. Forenzične strokovnjake sestavljajo računovodje, revizorji, strokovnjaki za računalniško forenziko, podatkovni analitiki, preiskovalci gospodarskih družb, pravniki in drugi strokovnjaki. Članica forenzične ekipe podjeta Deloitte Slovenija je tudi dr. Petra Grah Lazar.
Kriptovalute so se po eni strani uveljavile kot decentralizirane valute z dokaj nedoločeno, pogosto veliko stopnjo nihanja vrednosti, na katero ne more vplivati nobena centralna avtoriteta, po drugi strani pa kot monetarni sistemi, katerih podlaga je tehnologija veriženja blokov, tehnologija, ki nadomesti klasično knjigovodstvo. Dogaja pa se, da oznako kripto oglašujejo tudi mnogi, ki tako poimenujejo svoje projekte, ki nimajo temeljnih značilnosti kripto valut. Včasih gre celo za očitne prevare oz. ponzijeve sheme, kot je zadnja najbolj razvpita – ONE COIN. Cirila Štuber se je o vprašljivih projektih, ki se, da bi pritegnili vlagatelje, nadenejo predpono kripto, pogovarjala z Mitjem Glavnikom iz portala Kriptovalute.si, ki je odgovoril tudi na vprašanje, ali je OneCoin kriptovaluta.
Katalonski zunanji minister Alfred Bosch teden dni po španskih parlamentarnih volitvah o tem, da je španski premier Pedro Sanchez del problema. Katalonski politični in civilnodružbeni voditelji so bili zaradi svoje vloge v času katalonskega referenduma obsojeni na večletne zaporne kazni. "Ta obsodba je bila velikanska napaka, v 21. stoletju v Evropi ne moremo imeti političih zapornikov, poudarja Bosch. V Kataloniji sicer poteka tudi sojenje sedanjemu katalonskemu predsedniku Quimu Torri, ker s poslopja katalonske vlade ni odstranil simbola rumene pentlje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko v Ljubljani odpreš pipo, v kozarec natočiš vodo slapa Savice, priteče čez savski prodnik čista, da je praviloma ni treba niti klorirati. Neizmerno bogastvo. Zakaj bi potem prav čez zaščiteno vodovarstveno območje speljali kanalizacijski vod, če stroka absolutno vodotesnih kanalov ne pozna. Poleg tega tu poteka tudi aktivna geološka, torej tudi potresna prelomnica. In naprej sunkovita nihanja podtalnice sprožajo močne sile, ki bodo poškodovale cevi. Velika možnost torej, da v kozarec dobiš tudi fekalije. Komentar Alenke Terlep
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob današnjem dnevu slovenske hrane so otroci v slovenskih vrtcih in šolah zajtrkovali enako, in sicer tradicionalni slovenski zajtrk. Postregli so jim s kruhom, maslom, medom in jabolkom. Gre za skupno akcijo, v kateri zadnjih devet let poudarjajo pomen uživanja zajtrka in hkrati lokalno pridelane hrane. V večini šol so se otrokom pridružili tudi čebelarji. Tako je bilo tudi na Drugi osnovni šoli v Slovenj Gradcu, kjer so otroci jedli med tudi iz domačega, šolskega čebelnjaka, za katerega skrbijo že štiri leta. Metka Pirc.
Ob današnjem Dnevu slovenske hrane, je v projektu Tradicionalni slovenski zajtrk okoli 185 tisoč osnovnošolskih otrok in okoli 90 tisoč otrok v vrtcih - z namenom osveščanja o pomenu rednega zajtrkovanja in lokalne hrane - za zajtrk dobilo kruh, mleko, med, maslo in jabolko slovenskega porekla. O jabolkih nekoč in danes je v prispevku Jernejke Drolec razmišljala Marjanca Jemec Božič, "velika dama slovenske ilustracije", ki pri svojih 91 letih še vedno čila in vitalna. Pogovarjala se je Jernejka Drolec.
Proces ustavne obtožbe ameriškega predsednika Donalda Trumpa je včeraj prešel v novo, javno fazo. Zaslišanja prič so zdaj javna, v neposrednih prenosih pred radijskimi mikrofoni in televizijskimi kamerami. Tako se lahko z elementi ukrajinske afere, z argumenti demokratske ter nasprotnimi mnenji republikanske strani seznanja najširše občinstvo. V skrajno polariziranem političnem ozračju v Združenih državah Amerike poteka dramatična predstava vsaj desetletja. Naš dopisnik iz ZDA Andrej Stopar je ob tej priložnosti pred mikrofon povabil profesorja Matthewa Greena z Oddelka za politične študije Katoliške univerze Amerike iz Washingtona.
Proces ustavne obtožbe ameriškega predsednika Donalda Trumpa je včeraj prešel v novo, javno fazo.Zaslišanja prič so zdaj javna, v neposrednih prenosih pred radijskimi mikrofoni in televizijskimi kamerami. Tako se lahko z elementi ukrajinske afere, z argumenti demokratske ter nasprotnimi mnenji republikanske strani seznanja najširše občinstvo. V skrajno polariziranem političnem ozračju v Združenih državah Amerike poteka dramatična predstava vsaj desetletja. Naš dopisnik iz ZDA Andrej Stopar je ob tej priložnosti pred mikrofon povabil profesorja Matthewa Greena z Oddelka za politične študije Katoliške univerze Amerike iz Washingtona.
Od danes do sobote bo v Ljubljani potekal festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki prepleta resne, a poljudno predstavljene teme sodobne družbe z večeri elektronske glasbe. Skupna točka obeh delov je pogled v prihodnost. V središču pozornosti letošnjega programa bodo novi procesi avtomatizacije odločanja, s poudarkom na državi oziroma državnih institucijah. Algoritmi za pomoč pri odločanju se že uporabljajo v državnih institucijah, tako pri nas, v mnogo večjem obsegu pa marsikod po svetu. “Podatkovni sistemi oziroma napovedni sistemi, ki jih večinoma razvijajo komercialni ponudniki, se danes uporabljajo pri razumevanju državljanov, pri napovedovanju, kako se bodo obnašali, ter vplivajo na naše pravice,” poudarja soorganizatorka festivala Nika Mahnič. Podrobnejše informacije o programu in vsebinah predavanj najdete na spletni strani grounded.si, kjer si lahko vsa predavanja ogledate v živo oziroma se jim posvetite kdaj kasneje. Vsekakor gre za teme, ki se tako ali drugače tičejo vsakogar med nami. Foto:Luka Grčar/festival Grounded
Neveljaven email naslov