Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Več kot leto dni mineva od začetka veljavnosti novega gradbenega zakona, nanj pa je bilo toliko pripomb, da je Ministrstvo za okolje in prostor dopustilo nekaj popravkov in javno razpravo, iz katere bodo izšle nekatere spremembe. Na ministrstvu pripombe še pregledujejo. So pa že sami, potem ko se je nanje vsul pritisk notarjev in bank, tudi nepremičninske stroke, predlagali, da popravijo tisti člen, ki določa, da bodo posli z nepremičninami, ki ne bodo imele vseh dovoljenj, nični. Kako naj preverimo, da je nepremičnina res zgrajena v skladu z dovoljenji, je bilo pogosto vprašanje notarjev. Ti so se bali, da jih bodo stranke zaradi ničnosti poslov čez leta tožile in zahtevale odškodnine. Sicer pa še vedno velja: dovoljenja je treba imeti. Upravne enote so zato zasute z delom. Z državnim sekretarjem na MOP Alešem Prijonom in častnim predsednikom nepremičninskega združenja FIABCI se je pogovarjala Maja Derčar.
Napad na Lekarne Ljubljana in posledično večdnevno nedelovanje sistema je pokazalo, da je skrb za varnost v sodobni informacijski družbi izjemnega pomena. Napadalci svojih žrtev ne izbirajo več naključno, višina odkupnin pa je z nekaj sto narasla do več tisoč evrov. Kako se zaščititi pred prihodnjimi podobnimi napadi? Urška Henigman je poklicala na Si-Cert. Tadeja Hrena je najprej vprašala, kaj lahko na nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost povedo o dogajanju v Lekarnah Ljubljana.
Program za mlade Prvega programa Radia Slovenija obiskal otroke in mladostnike v Vili Šumica v Kranjski Gori.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ali so razmere v azilnem domu res tako slabe, kot trdijo nekateri aktivisti in predstavniki prosilcev za mednarodno zaščito? O tem, kakšno je življenje v azilnem domu in s kakšnimi težavami se soočajo prosilci za azil, veliko ve vodja projekta Pomoč pri nastanitvi in oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito Faila Pašić Bišić, ki je vsak dan v azilnem domu. Prosilcem tam z različnimi dejavnostmi pomaga in jih pripravlja na življenje v Sloveniji. Spregovorila je tudi o incidentu, ki se je v azilnem domu zgodil konec julija. S Failo Pašić Bišić se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić.
Notranjski regijski park namerava Cerkniškemu jezeru vrniti podobo iz časa Janeza Vajkarda Valvasorja. Strženu, glavnemu vodotoku Cerkniškega jezera, so namreč v minulem stoletju in še prej strugo zravnali, da bi bilo tam čim dlje suho. Domačini, zlasti starejši, vsi povedo, da jezero ni več tako, kot je bilo nekdaj. Denar za poseg so v Notranjskem parku začeli iskati že pred tremi leti, renaturacijo pa bodo najprej opravili na glavnem vodotoku Stržen, kjer bodo zravnano strugo z okljuki podaljšali za dobre tri kilometre. Gre za zajetno naložbo, vredno približno 2,5 milijona evrov, pokrili pa jo bodo z denarjem iz finančnega mehanizma LIFE in kohezijskih skladov. Poroča Marko Šrklj.
Veliko ljudi gre poleti ne le na morje, temveč tudi v gore. 1,7 milijona obiskovalcev obišče slovenske gore na leto, gorniška sezona pa je v teh poletnih tednih na vrhuncu. Kakšna je letošnja sezona, kakšno je življenje in delo oskrbnika planinske koče in še kaj, smo izvedeli od Francija Beguša, oskrbnika Orožnove koče na planini za Liscem, koče, ki je bila prva, ki jo je postavilo Planinsko planinsko društvo, in sicer pred 125 leti.
Kmetje stopnjujejo pritisk na državne organe z očitki o neučinkovitem upravljanju z zvermi. Kako velik je v resnici ta problem in ali smo prišli do meje sobivanja? Komentar Jernejke Drolec.
Pred dobrim mesecem so slovensko-italijansko mejo na območjih policijskih uprav Koper in Nova Gorica začele nadzirati skupne policijske patrulje. Delujejo štirikrat tedensko v 10-kilometrskem pasu na obeh straneh ob različnih urah, podnevi in ponoči, glede na ugotovitve analiz tveganja. Doslej so policisti teh patrulj na slovenski strani ustavili 12 tujcev in jih po postopku vrnili na Hrvaško, v Italiji so prejeli še 15 tujcev. Reportaža dopisnice Mirjam Muženič.
V javnosti se vrstijo poročila o pokolih ovac ob katerih poslušamo, da so se volkovi preveč namnožili, da so spremenili vedenje in da napadajo celo črede, ki jih varujejo električne ograje. Po drugi strani želimo volkove ohraniti v naravi, katere del so vedno bili. Debata o tem, kako bi bilo treba populacijo volkov v Sloveniji kljub vsemu omejiti, zato še zdaleč ni preprosta. "To je zavarovana vrsta in zaradi tega je v preteklosti sodišče prepovedalo odstrel," razlaga Rok Černe, vodja projekta za ohranjanje velikih zveri pri Zavodu za gozdove Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nicola Salvi se je rodil 6. avgusta leta 1697 v Rimu. Da je bil domačin, mu je pomagalo tudi pri pridobivanju naročila za vodnjak. Bil je namreč eden od arhitektov, ki so se potegovali za naročilo takratnega vladarja mesta, papeža Klemna XII. Gradnjo so financirali z dobičkom od loterije, po predračunu naj bi stala slabih 18000 skudov, valute takratnega časa, a je bila seveda dražja in tudi daljša, kot so sprva načrtovali.
Če Trump uresniči nove carine na kitajsko blago, tudi Evropa ne bo izšla brez gospodarskih prask.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Mladi so se imeli v sklopu projekta Poglej in ne pozabi priložnost pogovarjati s tistimi, ki so preživeli holokavst. Med tistimi, ki so opisovali svojo izkušnjo v koncentracijskih taboriščih, je bil tudi danes 89-letni Nadir Dedić iz Bosne in Hercegovine, ki živi v Zagrebu. Povedal je, da je v Jasenovcu umrlo veliko njegovih sorodnikov, ki niso bili krivi ničesar, razen tega, da so bili, kdor so bili – torej Romi. Poročilo s terena na Poljskem, kjer je radijska ekipa (ob 75. obletnici spomina na genocid Romov) obiskala Krakov in Auschwitz, je pripravila Darja Pograjc.
O počitniških dneh, ki so na francoske in belgijske ceste prinesli več kot 600-kilometrske zastoje. Z našo dopisnico Eriko Štular pa tudi o delu in življenju v Bruslju.
Po kakšnih cestah, kako in v čem smo nekoč hodili oz. se vozili na morje? Kaj je bila obvezna oprema in zakaj imamo na takratne zastoje na cesti in vrste pred trajekti čisto drugačen spomin kot na sodobno vožnjo do morja? O dopustovanju in predvsem poti na morje nekoč smo govorili v nedeljskem jutru na Prvem, svoje ugotovitve je predstavila avtorica razstave o dopustovanju v času nekdanje Jugoslavije, spomine pa so dodali tudi poslušalci in poslušalke.
Neveljaven email naslov