Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Ustavno sodišče je decembra lani odločilo, da so območja volilnih okrajev pri nas v neskladju z ustavo, zato je državnemu zboru naložilo, naj v dveh letih ureditev popravi tako, da bodo volivke in volivci imeli vsaj približno enako možnost odločanja o tem, kdo bo prišel v državni zbor. Ob tem se je znova odprla razprava, ali ne bi malce popravili tudi volilnega sistema. Pokroviteljstvo nad razpravo je prevzel predsednik države Borut Pahor in po nekaj sestankih z vrhom politike je kazalo, da se je izoblikovala načelna podpora ukinitvi volilnih okrajev in uvedbi relativnega prednostnega glasu. Po nekaterih opozorilih ustavnih pravnikov pa se zdi, da je politika na začetku poti.
Emanuela Orlandi je bila hči uslužbenca vatikanske banke IOR – to je eden od razlogov, zakaj mnogi iščejo odgovore na njeno nepojasnjeno izginotje prav v Vatikanu. Izginila je 22. junija leta 1983, potem ko je odšla iz glasbene šole proti domu. Primer je takrat sprožil izjemno zanimanje javnosti. Zakaj je izginila, še do danes ni razjasnjeno, različne teorije pa njeno izginotje povezujejo z najpomembnejšimi dogodki v vrhu katoliške cerkve tistih let. Teorij, zakaj je deklica izginila, je več, poroča dopisnik Janko Petrovec iz Rima.
V rubriko Po Sloveniji z dopisniki sem nam je oglasil Valter Pregelj in nas odpeljal v poletno vzdušje ob smaragdni hčeri planin.
Štiriindvajset let mineva od srbskega genocida na bosanskimi muslimani iz Srebrenice. Enote vojske bosanskih Srbov so v dneh med 6 in 11. julijem zavzele enklavo Srebrenco, ki bi jo morale ščititi enote Združenih narodov. Nizozemski bataljon »modrih čelad« so razorožili, nato so srbski vojaki sistematično pobili več kot osem tisoč muslimanskih fantov in mož. Še najmanj tisoč žrtev genocida ostaja neidentificiranih. Osrednja spominska slovesnost bo danes v spominskem Potočari pri Srebrenici.
V Državnem zboru so včeraj sprejeli novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ta določa nov način financiranja javnoveljavnih programov zasebnih devetletk iz javnih sredstev in tudi precej ostrejše pogoje za ustanavljanje novih zasebnih šol in vrtcev. Čeprav je novela prestala parlamentarno branje, pa bo to temo z močnim ideološkim nabojem najverjetneje razrešilo šele ustavno sodišče.
Alkohol je v Sloveniji najpogostejša dovoljena droga. Letno na prebivalca porabimo več kot 10 litrov čistega alkohola in smo glede na posledice čezmernega pitja v samem evropskem in svetovnem vrhu. Po podatkih NIJZ 43%, to je skoraj polovica prebivalstva pije čezmerno. Vsak dan zaradi vzrokov povezanih izključno z alkoholom umreta dve osebi, če prištejemo še prometne nezgode je to letno skoraj 1000 oseb. Stroški, ki jih država zaradi tega utrpi so najmanj dvakrat višji kot pa je prihodek iz trošarin od alkoholnih pijač. Breme alkohola je tako pri nas zelo veliko, vseh učinkovitih ukrepov še nismo uvedli.
O posledicah nedavnih neurij smo na Prvem že poročali v naših informativnih oddajah - škode v Kočevju je dovolj za državno pomoč, v občini Zagorje ob Savi je je za dva milijona evrov, tudi ponekod drugod po Sloveniji so izkusili moč neurij. Podrta drevesa, zamašeni vodotoki in posledično poplavljanje objektov in plazovi. Pričakuje se seveda, da bo zaradi segrevanja ozračja takih dogodkov vse več. Vreme nas posledično vse bolj zanima, kar potrjuje tudi Leon Hardi, odgovorni urednik spletne strani Neurje.si. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Levica je glede na svoje ambicije po velikem številu novozgrajenih stanovanj (10.000 v sedmih letih) zahtevala, da stanovanjski sklad republike Slovenije od slabe banke dobi najprej 9, naposled pa skupaj 17 zemljišč. Vendar niso vsa primerna za gradnjo in razvoj sosesk, ocenjujejo na stanovanjskem skladu, zato bodo (kot jim je že prej naložila vlada) najprej kupili 3 najbolj primerna zemljišča: Glince v Ljubljani, kjer bo možno graditi 400 najemnih stanovanj, Brod-Drage v Novem mestu, kjer načrt predvideva do 200 stanovanj in Rožna dolina v Novi Gorici s potencialom 100 enot. Denarja za gradnjo blokov na teh zemljiščih pa sklad trenutno nima, zato se bo moral znova zadolžiti.
Zakaj so na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že po šestih mesecih pripravili predlog sprememb Zakona o osebni asistenci?
Zaradi pomanjkanja delovne sile delodajalci vedno pogosteje iščejo kadre v tujini. Lani je Zavod za zaposlovanje izdal skoraj 39 tisoč delovnih dovoljenj. Večina tujih delavcev dela v gradbeništvu, prometu in skladiščenju, predelovalnih dejavnostih ter v gostinstvu in turizmu. Največ delavcev prihaja iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova ter Makedonije. Iz držav, ki niso s področja nekdanje Jugoslavije, so imeli lani največ veljavnih delovnih dovoljenj državljani Rusije, Ukrajine in Kitajske. Ker so kršitve na področju dela tujcev ene najpogostejših, je zakonodaja do delodajalcev zelo stroga.
Slovenija bo poostrila nadzor na južni meji z dodatnimi policisti, vojaki in tehnično opremo. Takšno ravnanje narekujejo razmere na terenu, je po srečanjih z župani Ilirske Bistrice, Kostela in Črnomlja sporočil premier Marjan Šarec. Odprto pa ostaja vprašanje, ali bodo poostreni ukrepi na južni meji, na kateri se bodo nezakoniti prehodi po napovedih policije še okrepili, sploh učinkoviti. Države na balkanski poti namreč ne dajejo nobenih znamenj, da bi se sploh ukvarjale z nezakonitimi migranti, od česar imajo korist le tihotapci z ljudmi.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Vremenske ujme so letos v kmetijstvu naredile že precej škode. Včerajšnje neurje z močnim vetrom in s točo na 6 do 7 kilometrov širokem pasu na 15ih kilometrih od Starš prek Ptuja do občine Gorišnica je bilo eno v nizu ujm, prejšnji teden je bilo takšno na Krasu, primeri so bili tudi v Savinjski dolini. Kmetijska ministrica je popoldne na ogledu škode v Podravju. Neurje na Ptuju je naredilo škodo tudi na kulturnih objektih, z Ministrstva za kulturo so sporočili, da zbirajo informacije o nastali škodi in da bodo stanje skrbno preučili ter v okviru zmožnosti zagotovili določen obseg interventnih sredstev. Posledice obilnega deževja odpravljajo tudi v občini Zagorje ob Savi. Ker največkrat poplavlja zaradi neočiščenih in neurejenih vodotokov, so prebivalci jezni na državo. Že leta si namreč prizadevajo, da bi uredila in razširila strugo potoka Graščica v Kisovcu. Poplavilo je številne ceste in 37 objektov, sprožili so se zemeljski plazovi.
Italijanske radijske postaje že desetletja motijo slovenski radio. Slovenija naj bi se zdaj odločneje odzvala. Ne samo voznike proti Primorski, ki v vozilu poslušajo slovenske radijske postaje, med katere se vrivajo italijanski programi, motenje radijskih frekvenc vpliva zlasti na Primorce, ki bi radi slišali slovenski radio, pa ga že desetletja motijo italijanske komercialne postaje. Ministrstvo za javno upravo obljublja, da bo ojačalo prizadevanja, tudi na politični ravni, da enkrat za vselej reši ta problem.
Na oblast v Grčiji se z zmago Kiriakosa Micotakisa vrača tradicionalna stranka in ena najmočnejših političnih družin v državi, predvsem pristaši Sirize govorijo o tem, da se vrača esteblišment, ki je sodeloval pri potiskanju države v krizo. To bo prva grška vlada po programu pomoči, po krizi, recesiji in varčevalnih ukrepih. Gospodarstvo se je skrčilo za četrtino, mnogi Grki so se znašli v revščini, Siriza pa je medtem fiskalne cilje upnikov izpolnjevala tudi z višanjem davkov. Te namerava novi premier znižati, zmanjšati birokracijo, napoveduje podvojitev gospodarske rasti, evropske države naj bi prepričal, da omehčajo fiskalne omejitve. Micotakis ve, da je njegov manevrski prostor precej omejen.
Močno neurje, ki je včeraj popoldan opustošilo Ptuj je največ škode povzročilo na stanovanjskih objektih ter drugih nepremičninah, s katerih je veter trgal strehe, voda pa je zalila številne kleti in pritlične prostore. Na Ptuju so tako škodo utrpel skorajda vse osnovne šole, enako velja za številne kulturne objekte. Gasilci že od jutra sanirajo nastalo škodo, odstranjujejo padla drevesa in prekrivajo strehe.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V nedeljskem jutru na Prvem smo raziskovali bolšjake. Zgodbe z bolšjih sejmov sta z nami delilia Andraž Hrastar, organizator radovljiškega bolšjaka in Miro Slana, poznavalec starin in lastnik Fabianove muzejske trgovine. Novinarka Nataša Kuhar je pripravili reportažo z mariborskega bolšjaka, vse skupaj pa smo začinili z odlomki iz knjige Zgodbe z bolšjaka avtorja Cirila Ulčarja. Temo je raziskala in pripravila Darja Pograjc.
Kaj je bolj prav – oljčno ali olivno olje? Slovenski jezik ima veliko sopomenskih dvojnic, torej dveh bolj ali manj različnih izrazov z bolj ali manj enakim pomenom za določeno stvar v predmetnosti. Darja Pograjc je preverila, ali tudi omenjeni spadata mednje.
Neveljaven email naslov