Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Včeraj po našem času se je končala serija Igra prestolov s finalom, ki si ga je prek ameriške televizije HBO v živo ogledalo skoraj 14 milijonov ljudi, še več pa potem z zamikom. Serija, nastala po knjižni predlogi Georgea R.R. Martina Pesem ledu in ognja ima tudi pri nas številne oboževalce, za to pa je zaslužen tudi Boštjan Gorenc Pižama, ki je prevedel večino od več tisoč strani te sicer v knjigi še nedokončane zgodbe. Serije pa postajajo tudi del univerzitetnega okolja, tako nekatere ponujajo predavanja na temo Igre prestolov. Ena takšnih je ameriška univerza Northern Illinois. Pogovor s profesorjem Jeffreyjem Chownom, posnetim pred zadnjo epizodo, je posnela Tina Lamovšek. Z Boštjanom Gorencem Pižamo pa je pogovarjala Urška Ivanovič.
Natanko pred sto leti je v Ljubljani začel delovati prvi baletni poklicni ansambel in sicer na pobudo člana ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija in intendanta Frana Govekarja, ki je v Ljubljano pripeljal češkega baletnega mojstra Vaclava Vlčka. Ta je organiziral tudi prvo baletno šolanje pri nas, začetki profesionalizacije slovenskega baleta so bili torej tesno povezani s Čehi in njihovim znanjem. Danes zvečer se v Cankarjevem domu obeta gala koncert v počastitev 100 obletnice slovenskega baleta. Ob obletnici je Marko Rozman v studio Prvega povabil Tomaža Rodeta, predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Trumpova administracija je dodala Huawei na seznam podjetij, s katerimi ameriška podjetja ne morejo poslovati, če nimajo dovoljenja. Google pa je ustavil posodabljanje operacijskega sistema Android na Huawejevih telefonih. Komentira Anže Tomič, spletni urednik Vala 202 in soavtor oddaje Od bita do bita.
Leto 2014 je bilo zaradi hladnega vremena leto slabe letine čebeljih pridelkov, ko so čebelarji pridelali kar za tri četrtine manj medu kot prejšnja leta. Letošnja pomlad spominja na tiste čase in tudi današnji svetovni dan čebel in opraševalcev ni obetaven dan za čebele. O tem, kako kaže čebelam v preostanku pomladi, kako se bo slab začetek poznal na pridelku in kako lahko pomagamo čebelam pri prestajanju te krize, je več povedal Aleš Bozovičar, opazovalec in napovedovalec čebeljih paš z Opazovalno-napovedovalne službe Čebelarske zveze Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
O oznakah na živilih se je Tina Lamovšek pogovarjala z Igorjem Pravstom z Inštituta za nutricionistiko.
Ta teden sta Univerza v Ljubljani in Ljubljanski univerzitetni inkubator podelila rektorjevo nagrado za naj inovacijo Univerze v LJ 2019. Izmed 20 ekip jih je 8 prišlo v finale, nagrajene pa so bile 3. Prvo nagrado so za inovativen proces priprave katalizatorjev za boljše in cenejše vodikove gorivne celice prejeli Matija Gatalo, Tomaž Bizjak (oba Kemijski inštitut) in Groga Tancek (Inštitut in akademija za multimedije). 2. nagrada je šla v roke podjetniški ekipi s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani: Martini Durcik, Tihomiru Tomašiču, Luciji Peterlin Mašič, Nacetu Zidarju, Janezu Ilašu, Anamariji Zega, Danijelu Kikelju za odkritje novih protibakterijskih spojin za zdravljenje infekcij z odpornimi bakterijami. Za carpio - ergonomski dodatek/podstavek za zapestje, ki preprečuje nastanek bolezni karpalnega kanala, pa so tretjo nagrado prejeli Primož Erjavec (Ekonomska fakulteta UL), Jan Forsthuber, Amadej Tauses (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL) in Marko Mikša (Ekonomska in Medicinska fakulteta UL). Na Prvem smo se pogovarjali z Lucijo Peterlin Mašič z ljubljanske Fakultete za farmacijo, ki je predstavila problematiko odpornosti bakterij na obstoječa zdravila in rešitev njene podjetniške ekipe.
V nedeljo bomo obeleževali svetovni dan kronične vnetne črevesne bolezni - KVČB, ki je namenjen podpori ljudem s Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom. Osrednji dogodek ob letošnjem svetovnem dnevu v Sloveniji bo v Ljubljani, njegova posebnost pa bo osvetlitev Mesarskega mosta v vijolično barvo, ki je barva globalne kampanje osveščanja o tej kronični bolezni. Več Marko Rozman.
Skupini slovenskih znanstvenikov z Inštituta Jožef Stefan je uspelo izredno odkritje in objava v najprestižnejši znanstveni reviji Nature.
Nina Brus se nam je v četrtkovo jutro oglasila iz Idrije in nanizala utrinke s 26. specialne olimpijade Slovenije. Na njej je sodelovalo kar 320 tekmovalk in tekmovalcev, ki so se pomerili v atletiki, namiznem tenisu in košarki. Športnega vzdušja ni zmotilo niti deževno vreme. Na kratko pa smo predstavili tudi čezmejno sodelovanje in povezovanje pri ohranjanju in raziskovanju dediščine rimskega obrambnega zidu iz 3. stoletja.
Z novim šolskim letom trgovci, ki bodo pristopili k vladnemu kodeksu, na blagajnah ne bodo več prodajali plastičnih vrečk. Gre za naslednji korak potem, ko so s prvim januarjem že ukinili brezplačne nosilne plastične vrečke. Dogovor je prostovoljen, a k njemu naj bi pristopili vsi večji trgovci z živili.
Edina možnost rešitve populacije risa je čim prejšnja doselitev risov iz druge, genetsko bolj pestre populacije. V letih 2017 – 2024 zato v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Romuniji in na Slovaškem poteka mednarodni projekt dolgoročne ohranitve risov z naslovom LIFE Lynx, v okviru katerega bodo iz Slovaške in Romunije k nam preselili najmanj 14 risov. Prvega so danes v Loškem Potoku iz prilagoditvene obore izpustili v naravo. Pred tem pa je moral biti ris Goru od 26. aprila, ko so ga pripeljali iz Romunije, zaprt v prilagoditveni obori.
Delovna in socialna razmerja so pomembna za življenje vsakega posameznika. Tudi na teh dveh področjih nastajajo številni spori, ki jih v Sloveniji že 25 let rešujejo delovna in socialna sodišča. Število sporov in njihova vsebina niha glede na družbene razmere in zakonodajne spremembe. Stalnica so spori v zvezi z denarnimi tožbenimi zahtevki glede plač, nadurnega dela, odpravnin in regresov za letni dopust. Pa tudi spori zaradi prenehanja delovnega razmerja. V zadnjem času je sporov manj, po vsebini pa so pogosti spori v zvezi s prekarnim delom, delom prek agencij, veliko je tudi tožb v zvezi z mobingom.
Ob današnjem evropskem dnevu osveščanja o možganski kapi bodo po različnih koncih Slovenije potekale aktivnosti na to temo, ena večjih bo gotovo v Ljubljani s simboličnim pohodom za bolnike po možganski kapi, na Prešernovem trgu pa se bo ob 12h pričel kratek kulturni program. Možganska kap sicer v Sloveniji prizadene letno 4000 ljudi. Resnost posledic je odvisna tudi od tega, kako hitro se oskrbi pacienta po možganski kapi; tu šteje vsaka minuta, zato je osveščenost splošne javnosti, kako prepoznati, če koga prizadene možganska kap, še kako pomembna; zapomniti si je treba besedo GROM: -GOVOR – ali lahko oseba govori jasno in razumljivo? – ROKA – ali lahko oseba dvigne roko in jo tam drži? – OBRAZ: Ali se lahko nasmehne? Ali ima povešen ustni kot? in MINUTE – če opazite katerega od zgornjih znakov, nemudoma pokličite 112. O svoji izkušnji z možgansko kapjo se je Tini Lamovšek zaupal Dušan Kafol:
Martino Beria prihaja iz Padove in ima po mami slovenske korenine. Stik z naravo je, pravi, izjemno pomemben in priložnosti za to v Sloveniji ne manjka. Zato se je odločil tudi za približno 1000 km dolgo kolesarsko popotovanje po Sloveniji, v okviru katerega želi infomirati o lepotah te dežele, hkrati pa želi dodati projektu tudi ekološki pečat. Pred etapo iz Ljubljane do Kamnika ga je pred radijski mirkofon povabila Mojca Delač.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Po podatkih Zavoda za zaposlovanje se je v preteklih 6 mesecih v povprečju s pomanjkanjem ustreznih kadrov srečala že skoraj polovica delodajalcev, v velikih podjetjih pa kar 70 odstotkov. S kadri imajo največ težav v gostinstvu, gradbeništvu, zdravstvu in socialnem varstvu. Prvi podatek – gostinstvo – gotovo ni spodbuden v luči prihajajočih poletnih mesec, ki predstavljajo vrhunec turistične sezone. Več turistov bi v teoriji pomenilo, da potrebujemo tudi kadrovsko okrepitev v turizmu in gostinstvu, a to že nekaj let ni tako. Slabe plače in delovni pogoji zato marsikoga skorajda prisilijo v iskanje službe, sicer v isti panogi, v tujini. Takšen je tudi primer sogovornika v prispevku Tine Lamovšek.
13. maj 1979 je bil prelomen dan v zgodovini slovenskega alpinizma. Korak, dva, tri… in še poslednji. Do vrha. V Nepalu rečejo gori Sagarmatha, čelo neba, v Tibetu jo imenujejo Čomolungma, mati vesolja. Mount Everest. Tistega 13. maja pred 40-imi leti sta na vrhu stala Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. O tem zgodovinskem dnevu sta se pogovarjala Jure K. Čokl in Lucija Fatur.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov