Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes na svetovni dan Downovega sindroma, ki poteka pod geslom »Nihče naj ne ostane zadaj!« potekajo v različnih krajih Slovenije prireditve, s katerimi želijo v Društvu Downov sindrom Slovenija ozavestiti javnost o življenju ljudi z Downovim sindromom. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je v sodelovanju z Zvezo Sožitje in društvom Downov sindrom Slovenija pripravila Posvet o pravnem in družbenem položaju odraslih z motnjo v duševnem razvoju.
Generalna skupščina OZN je pred štirinajstimi leti 21. marec razglasila za svetovni dan Downovega sindroma. Datum simbolno izraža genetsko posebnost tega sindroma – tretji dodatni kromosom na 21. paru kromosomov človeške celice. Ta genetska posebnost vpliva na posameznikove fizične in intelektualne sposobnosti. V Sloveniji se osebe z Downovim sindromom (DS), starši, sorojenci in drugi sorodniki ter strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo s posamezniki z Downovim sindromom, združujejo v Društvu Downov sindrom Slovenija.
V četrtkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se je Mojci Delač oglasil Stane Kocutar z Radia Maribor. Ob dnevu poezije so bili glavni stihi "pesnika Pohorja", Janka Glazerja, ki se je rodil prav 21. marca. Po njem se imenuje tudi Glazerjeva nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. In ker je prvi pomladni dan tudi mednarodni dan gozdov, sta z besedami zavila tudi tja.
Z izrekom pravnomočne sodbe bivšemu predsedniku Republike srbske Radovanu Karadžiću se končuje eno najpomembnejših sojenj zaradi zločinov med vojno na območju nekdanje Jugoslavije. V prizivnem postopku na sodišču v Haagu je zanj tožilstvo zahtevalo dosmrtni zapor, obramba pa je v postopku, ki je potekal na nasledniku haaškega sodišča, Mehanizmu za mednarodna kazenska sodišča, zahtevala oprostilno sodbo.
Z besedo in zvokom smo v pogovoru z Daretom Ruparjem ujeli ključnega trenutke delovanja športnega uredništva. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Nedavni podnebni protesti mladih so pokazali zaskrbljenost mlajše generacije glede podnebne politike in obenem kažejo na pozitiven premik v javnem mnenju, ki ga še zmeraj zaznamuje tudi nasproten pojav, namreč zanikanje podnebnih sprememb kot posledice človekovih dejanj. O tem, kako pomembno je javno mnenje za doseganje okoljskih ciljev, se je Erna Strniša pogovarjala s komunikologom in ekonomistom z Inštituta za strateške rešitve dr. Juretom Stojanom.
15. marec 1915 se je v zgodovino zapisal kot datum, ko je nastala prva fotografija Plutona. Od takrat do danes je človek odkril nešteto različno velikih nebesnih teles, tudi večjih. Ta prej najbolj oddaljen, najhladnejši in daleč najmanjši planet je svoj naziv izgubil prav zaradi majhnosti oziroma majhne mase. Eden od udeležencev 26. splošnega zasedanja Mednarodne astronomske zveze na Češkem leta 2006, ki so glasovali o novi opredelitvi planetov, je bil tudi naš sogovornik profesor doktor Tomaž Zwitter iz ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Glasoval je proti temu, da bi Pluton ohranil status planeta. V nasprotnem primeru bi namreč lahko v zgolj nekaj letih govorili o več 100 planetih.
Upokojenci zdaj lahko delajo in ob tem prejmejo največ 20 odstotkov pokojnine. Do tega dvojnega statusa so upravičeni tisti, ki imajo 40 let pokojninske dobe. Po novem bi prva tri leta po izpolnitvi pogojev za upokojitev upravičenec lahko prejemal 50 odstotkov pokojnine. Do letnega dodatka ne bi bil upravičen. V četrtem letu in v vseh prihodnjih pa bi bil upravičen do 100 odstotne starostne pokojnine, vendar le pod pogojem, da se najprej upokoji in nato znova vključi v zavarovanje, biti mora tudi starejši od 63 let. Ob tem bi moral plačevati polne prispevke za vsa socialna zavarovanja, omejil bi se bolniški stalež. Obrtnikom delovnega razmerja ne bi bilo treba prekiniti, ker so sami svoji delodajalci. Glede višine pokojnine pa bi veljalo enako kot za ostale. Spremenjeno pokojninsko reformo, ki ljudem ob dodatnem delu ne bo več jemala del prislužene pokojnine, podpira tudi novomeški čevljar Henrik Kolenc. Kljub 82 letom še vedno z veseljem popravlja čevlje, saj sta v Novem mestu le še dva čevljarja, ki jima dela ne zmanjka. Več v prispevku Jožeta Žure in Urške Valjavec.
Bagrat Arazyan in Irina Vdovenko sta se na Juršče, majhno, mirno vasico sredi javorniških gozdov, priselila pred tremi leti in pol. Imata tri otroke, stare 13, 10 in 7 let, prav kmalu pa se bo družina povečala še za enega člana. Bagrat je umetnik, slikar, glasbenik, grafični oblikovalec in še marsikaj, Irina je ravno tako umetnica, išče pa povezave med plesom in psihologijo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nekateri poklici so izginili zaradi družbenih sprememb, druge je nadomestila ali spremenila tehnologija. Mednje lahko prištejemo telefonistke, ročnega stavca in dežnikarja. O znanjih, ki so se ali se še izgubljajo z izginjanjem določenih poklicev, več v Nedeljskem jutru na Prvem, ki ga je pripravila in vodila Darja Pograjc.
Če se poglobite v svet slovničnih napak, jih lahko hitro opazite na družbenih omrežjih, v oglasih, v novinarskih besedilih, celo v obvestilih oz. vabilih na volitve. Ena izmed napak, ki se pogosto pojavlja, je neuporaba rodilniških oblik. Da smo Slovenci občutljivi na uporabo rodilnika, dokazuje Skupina za ohranjanje rodilnika pri zanikanju, ki jo najdete na Facebooku. Darja Pograjc se je pogovarjala z Nežo Sečnik, administratorko skupine, ki ima trenutno nekaj več kot 8.000 sledilcev. Teorijo uporabe drugega od šestih sklonov pa je pojasnil Andrej Salobir, vodja prevajalske ekipe pri prevajalski agenciji Leemeta. Razložil je tudi, da se pri uporabi rodilnika največ napak zgodi pri zanikanju.
V več kot 2 tisoč mestih v 125 državah po svetu so mladi danes zapustili šolske klopi in se 5 minut pred poldnevom zbrali na mestnih trgih, da bi od politikov zahtevali, da s konkretnimi dejanji zaustavijo nevarno segrevanje planeta. Mladi imajo torej dovolj besed tistih, ki odločajo, dovolj strategij in ciljev, ki se ne izpolnjujejo, dovolj tistih, ki podnebnih sprememb ne jemljejo resno. Tudi v Sloveniji so se zbrali v več krajih, in sicer v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novem mestu, Slovenskih Konjicah, Ormožu, Kamniku in na Ravnah na Koroškem. Kako je bilo v Ljubljani? V živo s kongresnega trga na Prvi program Radia Slovenija …
Agencija za varnost prometa in policija v ponedeljek začenjata prvi del nacionalne preventivne akcije "motoristi". Z njo želi opozoriti motoriste, naj ne podcenjujejo voznih razmer, vse ostale udeležence v prometu pa pozvati k strpni in preudarni vožnji ter dodatni previdnosti na cesti. Več o akciji Jure Čepin.
O strelskem napadu na mošeji, ki se je v novozelandskem Christchurch zgodil ob 13. uri in 45 minut po lokalnem času in je po zadnjih podatkih terjal 49 smrtnih žrtev in številne ranjenem, smo se na Prvem pogovarjali z Jasmino Ravter Henderson, ki v Christchurchu živi že 20 let.
Na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko je danes potekalo tradicionalno tekmovanje v recitiranju števila ?, ki ga organizirata Študentska organizacija in svet Fakultete za matematiko in fiziko. Število ? tekmovalci recitirajo v desetiškem številskem sistemu. Če se tekmovalec zmoti, ima možnost napako popraviti. Marko Rozman se je med recitiranjem pogovarjal tudi z dr. Boštjanom Kuzmanom, prof. matematike na Pedagoški fakulteti.
Pogovor z informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik.
Bi zamenjali delovno mesto, pa se pri tem ne želite voziti daleč ali jemati dopusta? Se bojite, da bi lahko na kariernih sejmih srečali svoje nadrejene? Tudi iz takih razlogov so se v tujini razmahnili spletni karierni sejmi, jutri pa bo tak sejem prvič odprl vrata tudi pri nas. Med 10.00 in 22.00 uro bodo virtualne stojnice na https://www.optius.com/prvi-slovenski-on-line-karierni-sejem/ postavila tudi največja podjetja v državi, v kratkem videu pa nas skozi sistem vodi glas ene od organizatork, Sande Jerman.
Neveljaven email naslov