Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa. Pred mikrofon jo je povabila Darja Pograjc.
Novinarka Jacqui Banaszynski je v 30-letni karieri pokrivala zgodbe z vseh kontinentov: pisala je o korupciji in kriminalu, odpravah z vlečnimi psi, olimpijskih igrah, stavkah delavcev in begunskih taboriščih. Leta 1988 je za pretresljivo reportažo o ameriškem homoseksualnem paru s podeželja, ki se je boril z aidsom, prejela Pulitzerjevo nagrado. Zgodba je bila prebojna, saj se je o tej bolezni takrat malo govorilo, še manj pa se je pisalo o homoseksualcih in umiranju zaradi aidsa.
V uredništvu ste iskali primerno osebo za zgodbo o aidsu kar leto dni, potem pa se je šele začelo pravo delo. Je danes sploh mogoče toliko časa nameniti eni novinarski zgodbi?
Verjetno me to sprašujete ob upoštevanju hitrosti interneta, družbenih omrežij ipd. Pomembno je, da se zavedate, da to ni bilo edino, kar smo počeli takrat. Skupaj s fotografinjo sva to zgodbo raziskovali ob preostalih dnevnih zgodbah. Tudi danes je to mogoče. Mislim, da lahko kot novinar opraviš svoje sprotno delo, hkrati pa si prihraniš nekaj časa za to, da poglobljeno pripravljaš neko dodatno zgodbo. Vsak teden malo. Možno je, ampak od novinarja to zahteva veliko truda.
Kako pa je na vaše poročanje vplivalo dejstvo, da je bila Hansonova zgodba že znana, ko ste se odločili, da jo boste pokrili? Novinarji si danes prizadevamo, da bi čim večkrat poročali ekskluzivno.
Ja, zaradi tega smo bili na začetku v skrbeh. Ko smo se prvič srečali, sem celo pomislila, da ne bo pravi za našo zgodbo, ker so o njem že pisali. Vendar pa, dlje časa smo preživeli z njim, bolj smo bili prepričani, da je njegova zgodba globlja in da je ni še nihče dobro raziskal. Takrat smo se odločili, da je zgodba vredna raziskovanja. Pravzaprav je to, da se je občasno pojavil na televiziji, postalo prednost. To je pomenilo, da so se ljudje zanimali zanj, še preden smo objavili svojo zgodbo.
Ali so napotki za pisanje dobre novinarske zgodbe danes drugačni, kot so bili pred 28 leti?
Danes moraš biti pri pisanju novinarske zgodbe še boljši, saj ima javnost na voljo ogromno informacij, ki jih spremlja. Zato mora tvoja zgodba še toliko bolj izstopati in zadržati pozornost bralca. Drugačen je tip novinarstva, ki se ukvarja s spremljanjem družbenih omrežij ter hitrim podajanjem in preverjanjem novih informacij. To se je spremenilo. Kar zadeva elemente dobrega obrtniškega pisanja, pa se verjetno v zadnjih 10.000 letih ni nič spremenilo.
Vaš nasvet novinarju, ki ne ve, kaj naj vpraša, je, naj si predstavlja, da gre s sogovornikom na pivo.
Tako za trenutek pozabim, da sem novinarka, in si predstavljam, da sem običajna oseba – človek, za katerega pišem. Po navadi lahko znanca ali prijatelja, s katerim sediš ob pijači, vprašaš kar koli in potešiš svojo radovednost. Ideja s pivom je, da te to malce sprosti in da nisi tako zelo uraden. Ta misel mi pomaga, saj se približam razmišljanju svojega bralca in ne razmišljam strogo novinarsko.
Novinarji pogosto poročamo o neki problematiki, pozneje pa ji ne sledimo več. Kako pomemben je pri zgodbi epilog?
Mislim, da je to ena izmed največjih težav in šibkosti novinarstva. Vržemo se v zgodbo, jo dobimo in potem odidemo k drugi. V vseh letih svoje poklicne poti se ukvarjam s tem vprašanjem, a ga ne znam rešiti. Včasih imamo priložnost, da se vrnemo in izvemo, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov ali celo let. Ampak to je odvisno od posameznega novinarja.
Slišala sem dober izraz: fotograf, ki je 11. septembra v New Yorku opravljal svoje delo, je bil med dogajanjem na Manhattnu hudo poškodovan. Pripovedoval je o svoji izkušnji tistega dne in o tem, kako je vplivala na njegov poklic. Govoril pa je tudi o tem, kako se je vrnil na delo, in to je poimenoval “drugo in tretje dejanje”. Večina novinarskih zgodb pa je “prvo dejanje”.
“Mediji so bralce izgubili v trenutku, ko so se nehali spraševati, kaj je pomembno, in se namesto tega vprašali, kaj je najbolj brano,” je misel stanovskega kolega. Kako jo komentirate?
Vse življenje so me kritizirali – kot tudi veliko drugih novinarjev –, da pišemo samo zato, da prodajamo časopise. Ne vem, ali je kar koli, kar sem napisala, prodalo časopis.
Sprašujem zaradi odzivov bralcev na vašo nagrajeno zgodbo …
Ja, doma imam veliko škatlo sovražne pošte. Ko sem dokončala reportažo, mi je urednica povedala, da so zaradi nje izgubili bralce. Ne vem natančno, koliko, verjetno več sto, morda več tisoč. Veliko ljudi je zaradi jeze odpovedalo naročnino. Vprašala sem jo, zakaj mi tega ni povedala prej, in odgovorila mi je: “Nisem želela, da čutiš pritisk javnosti. Tvoja naloga je bila narediti čim boljšo reportažo, moja skrb pa je naklada.”
Kako med vsemi zgodbami izbrati tisto, ki jo je vredno povedati?
Treba je izbrati zgodbo, ki je trenutno relevantna. Lahko napišem zgodbo, ki je zelo zanimiva in pomembna, vendar če ne ujamem pravega časovnega okna, v katerem javnost verjame, da je pomembna, bo ostala neopažena. Opažam tudi, da se veliko novinarjev podaja na lov za zgodbo, za katero pa nimajo pravih orodij – dostopa do ljudi, podatkov, ne morejo potovati – in zato zapravijo veliko časa. Tretja stvar pa je čut za univerzalnost zgodbe. To pomeni, da tudi če zgodba pripoveduje o nekom, ki ga ne poznaš, se lahko poistovetiš z njim.
Veste, moja starša prihajata iz majhne vasi in takrat se ni odprto govorilo o homoseksualcih. Njuna hči pa gre in napiše zgodbo o dveh homoseksualcih, ki umirata za aidsom. Ups. Šele ko sem dobila Pulitzerjevo nagrado, mi je mama rekla, da bi rada prebrala mojo zgodbo. Ko je končala, mi je povedala, da še vedno ne odobrava teh ljudi in njihovega načina življenja, ampak da je odnos obeh mož neverjetno podoben njenem odnosu z možem. Prepoznala je univerzalno zgodbo o zavezanosti dveh partnerjev v razmerju.
Slovenska računalniška alpikacija KOBI bo pomagala 700 milijonom dislektikom po vsem svetu. Aplikacija s svojimi nastavitvami omogoča preoblikovanje besedila na način, ki je ne samo prijazen, ampak tudi izjemno koristen. Po besedah strokovnjaka na področju bralnih težav, profesorja defektologije dr. Marka Kalana, omogoča bolj tekoče in pravilno branje ter pomaga k oblikovanju boljšega bralčevega odnosa do besedil in tiskanega gradiva.
Teš od uvoza premoga trenutno loči še en korak, sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Agencija za okolje je namreč sporočila, da za načrtovan uvoz premoga okoljevarstvenega soglasja ne potrebujejo. V elektrarni sicer zagotavljajo, da v letnih in srednjeročnih poslovnih načrtih uvoza še ne načrtujejo, saj da njihova strategija delovanja temelji na izrabi domačega premoga. A kot lahko že dolgo slišimo iz energetskih krogov, je bilo mešanje premoga s tujim načrtovano od začetka. Da je bila javnost glede zalog lignita zavedena, je ugotovila tudi državnozborska komisija za Teš iz prejšnjega sklica.
Cesarjeva nova oblačila, Grdi raček, Mala morska deklica, Snežna kraljica, Kraljična na zrnu graha, Stanovitni kositrni vojak, … Pravljice Hansa Christiana Andersena zaradi prevodov v menda več kot 150 jezikov poznajo otroci po vsem svetu. Andersen je celo najbolj znan tuji avtor na Kitajskem, njegov velik oboževalec pa je bil tudi nekdanji kitajski voditelj Mao Cetung. Še nekaj manj znanih dejstev o danskem pravljičarju smo zbrali v Torkovem kvizu.
Družba slovenski državni gozdovi v soboto, 6. aprila, organizira drugo vseslovensko akcijo »Pomladimo gozdove 2019«, kot odgovor na naravne nesreče ki so se zgodile in kot odgovor na uresničevanje ciljev družbe. Lani se je te akcije udeležilo okoli 400 ljudi, letos jih glede na prijave pričakujejo več. Tako kot lani, bodo v akciji tudi letos posadili 10 tisoč dreves. Pogozdovanje s pomočjo prostovoljcev bo potekalo od 9. ure naprej na 5 lokacijah po Sloveniji, kjer bodo prostovoljce usmerjali strokovni sodelavci. Z direktorjem družbe Slovenski državni gozdovi se je o priljubljeni akciji pogovarjala Jernejka Drolec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Po državah Evropske unije bodo od 23. do 26. maja potekale volitve v Evropski parlament. Za marsikoga - sicer se takšne fraze pojavijo prav pred vsakimi volitvami - so to najpomembnejše volitve doslej, nenazadnje bo potekalo merjenje moči med tistimi, ki si Evropsko unijo skušajo obdržati takšno, kot je, in med čedalje močnejšimi skrajneži in evroskeptiki. Pri nas bodo volitve v nedeljo, 26. maja, slovenski kos pogače v Evropskem parlamentu šteje osem poslanski sedežev, boj zanje je zelo zagret, rezultati pa za zdaj seveda negotovi. Andraž Zorko iz Valicona napoveduje naslednji razplet: »Dva poslanska sedeža SDS in enega za NSI ter srdit boj za četrtega na desni, na levi pa enega SD in enega Levici ter spet spopad za preostala dva - najmanj možnosti ob tem dajem stranki, ki so ji nekateri pripisovali kar štiri mandate, to je LMŠ.«
V ljubljanski Kinoteki so dopoldne premierno predvajali film Sanjina Švajgerja z naslovom Ne pozabi name, ki dokumentira dan človeka z demenco v domu za starejše. Film prikazuje običajen dan v enoti, ob tem pa razkriva mrežo odnosov, ki so se spletli med samimi stanovalci, med stanovalci in zaposlenimi in med svojci in zaposlenimi. Člani skupine v enoti pa pripovedujejo, kako se pogovarjati s človekom z demenco in kako ga pomiriti. Vse to zna in tudi uporablja stalna ekipa v enoti Deteljica v Domu Petra Uzarja iz Tržiča. Po premieri je sledila še okrogla miza.
Na Vodnikovi domačiji in v Kinu Šiška bo med 5. in 7. aprilom potekal že 3. festival angažiranega pisanja Itn., ki vsako pomlad mladini in vsem ostalim v mestu prinese intenzivno druženje s knjigami in ob knjigah. Tudi letos se bodo zvrstili številni pogovori, predavanja, umetniški dogodki in delavnice, povezane z literaturo.
Z dopisnico Karmen Štrancar Rajevec smo se pogovarjali o občinskem družinskem drevesu.
Z več ljubljanskih gimnazij so nam nekateri starši otrok, ki obiskujejo te ustanove, povedali, da naj bi posamezniki iz 4. letnikov v imenu potovalne agencije Mondial Travel, - domnevno naj bi to počele tudi nekatere druge agencije -, pobirali prijavnice, nekateri celo akontacijo za maturantske izlete od dijakov 2. letnikov. Starše je zmotilo tudi to, da je agencija imela sestanek z njimi šele zatem, ko so njihovi otroci že podpisali prijavnico. Da nikakor ne odobravajo angažma t.i. »šolskih agentov«, sporočajo agenciji v zapisu, ki nam ga je posredoval eden od staršev. Tudi sicer ravnatelji govorijo o – kot so se nekateri izrazili – vse bolj agresivnem pristopu potovalnih agencij, ki skušajo pridobiti mlade potnike.
Vlada po nujnem postopku znižuje obdavčitev regresa. Hkrati upa, da bo državni zbor spremembe potrdil čim prej, da bi lahko zaposleni zaradi predlaganih razbremenitev že letos prejeli višje izplačilo regresa, in sicer od 150 do 250 evrov, če bo regres izplačan le v višini predpisane spodnje meje, ki je enaka minimalni plači.
Tokratne poletne svetovne igre specialne olimpijade, kjer tekmujejo udeleženci z motnjami v duševnem razvoju, so potekale v Abu Dabiju in Dubaju. Sodelovalo je več kot 7 tisoč športnikov iz 200-tih držav, z njimi je bilo kar 3 tisoč spremljevalcev. Med udeleženci so bili tudi slovenskih tekmovalci, ki so skupaj osvojili 24 medalj, tudi 3 zlate. Gorenjca, Uroš Bernik in Simona Gaser, člana škofjeloškega Sožitja, sta se razveselila medalj v kolesarjenju. Prispevek Aljane Jocif.
Pogovor z dramsko igralko in predsednico Združenja dramskih umetnikov Slovenije Sašo Pavček.
Evropski poslanke in poslanci bodo odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. O direktivi se je Marko Rozman pogovarjal z dr. Majo Bogataj Jančič, vodjo inštituta za intelektualno lastnino.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Da je mladim mar za okolje in prihodnost našega planeta ter da zahtevajo ukrepe, ki bi ustavili ali ublažili posledice podnebnega segrevanja, smo lahko videli na nedavnem podnebnem štrajku, ki je prejšnji teden potekal po različnih delih sveta, tudi v Sloveniji. Če bodo vlade ugodile njihovim zahtevam, je žal stvar časa, se pa že zdaj dogajajo spremembe v mikrookolju, tudi šolskih prostorih. Tina Lamovšek je obiskala Gimnazijo Vič v Ljubljani, kjer je z dijaki med drugim razpravljala o njihovih pogledih na okolje, ukrepih, ki se jih loteva vodstvo šole, in ali so tudi kot turisti okoljsko ozaveščeni.
Neveljaven email naslov